Zapisujem,
tudi tokrat, na osnovi tistega, kar poznam, in na temelju zadostnega števila »vzorcev«,
da je moč ugotovitve prepoznati kot obče veljavne, kajti, po logiki nekih
principov – če velja, praviloma, za malodane vse (znotraj dovolj širokega kroga
ugotavljanja), potem velja tudi za tiste, katerih neposredno niti srečal nisi,
kaj šele spoznal (če se vse meni-poznane mravlje izkazujejo na enake načine,
potem se tudi tiste, katerih nisem videl!).
Pustimo
ob strani dejstvo, ki govori o tem, da je nekaj povsem običajnega, »normalnega«,
znotraj nekih »sobivanj«, to, da – ima ona svoj denar, on svojega, da ona
poravnava določene stroške, on neke druge, preostanek pa pade v njen-denar in v
njegov-denar (s poudarkom, kakopak, na lastništvu, tega denarja). Pustimo ob
strani to »malenkost«, pa čeprav govori o tem, da ti, ki tako razlikujejo, med
denarjem, v bistvu – ne sobivajo, vsaj zares ne, kajti – kadar sobivaš, takrat
si ti zgolj delček neke celote, in prav tako je samo delček, te celote, tisto,
kar neposredno ti ustvarjaš, in kar si (čeprav si ne bi smel, ko bi zares
sobival) lastiš.
Kadar
ima ona neke težave, se on umakne, ker »je ne želi obremenjevati še s svojim
vmešavanjem«. In obratno, tudi ona tako naredi, kadar se on znajde v težavah.
Naloge
delita na njene, in njegove. In točno se ve, za kaj je nekdo zadolžen.
On ima
svoje, neke, pravice, njej, v zameno, neke druge pripadajo. In je…
Super,
takšno sobivanje! Zelo lepo sta razmejila pristojnosti, dolžnosti in pravice,
pa njuno soživetje – ni nič drugega, kot izpolnjevanje nekakšnega trgovskega
dogovora, v katerem je do pikice dogovorjena »blagovna izmenjava«, v katerem
obstaja, kot izpostavljena posamičnost, tisti »jaz«, in »moje«, in tisti »ona«,
in »njeno«… potemtakem v neki celoti obstajajo zadeve, ki v to celoto NE
SODIJO, potemtakem – ta celota, v bistvu, sploh ne obstaja kot celota, pač pa
je zgolj seštevek določenih zadolžitev, obveznosti, opravil, ki so brezpogojno
potrebna za to, da živiš pod isto streho. Nič več, nič manj!
Oba »vesta«,
da vsakdo potrebuje tudi čas-zase, da vsakdo sme imeti neke svoje okupacije,
interese, opravila, skozi katera SEBI išče zadovoljstvo. Prav, lepo, če je tudi
takšna zadeva zapisana, v trgovski pogodbi, čeprav…
Oba se
ukvarjata z različnimi zadevami, in te zadeve terjajo tudi njuno
odsotnost-od-doma, terjajo kar nekaj časa-za-opravljanje-teh-aktivnosti, pa –
nemalo primerov poznam, ki »vedo«, da je njihov zakon izjemno ljubeč, da se
medsebojno spoštujeta, se redkokdaj kregata, in se imata, skratka, sila lepo!
In, po drugi strani, v teh »lepih skupnostih« ona nalaga na svoja ramena vrsto
obveznosti (katere bi lahko tudi kdo drug opravil), in enako počne on, pa sta
malodane cele dneve – zdoma, nista skupaj…
Res,
težko se je kregati, z nekom, kadar tega nekoga ni poleg. Težko je, da bi te
ta, nekdo, v slabo voljo spravil, ker – ga ni poleg. Še misliš ne, nanj,
takrat, ko se z nečim drugim ubadaš. In…
In je
povsem »normalno«, tem, in takšnim, ki ločeno tudi na izlete, dopustovanja, ali
zgolj na posamična razvedrila hodijo, da ima vsak od njih nek svoj svet, in da
ta, posamičen svet, po obsegu – krepko prekaša obseg, velikost njunega SKUPNEGA
sveta! V bistvu se to »skupno« zreducira samo na neka vsakdanja opravila,
probleme, katere je potrebno razreševati! Čeprav…
Pomisli:
kadar imaš nekoga (zares) rad, takrat ti je še nekajurna odsotnost (te osebe
ali tvoja) muka – pa čeprav veš, da MORAŠ v službo, ker moraš zaslužiti za
preživetje. In komaj čakaš na trenutek, ko boš lahko zdrvel tja, kjer te tvoj nekdo
čaka, pa da boš, spet, skupaj z njo/njim! In – kamorkoli bosta šla, v prostem času,
bosta šla skupaj, če pa se, slučajno, zgodi, da eden izmed vaju ne more iti (na
primer, ker zboli), potem – potem bosta oba ostala doma, pozabila na neke
druge, drugačne želje, in dan preživela po »sistemu« samo-da-sva-skupaj!
Naj bi
še kaj, karkoli, dodajal, k zapisanemu? Ne, ne, mislim, da že to, zapisano,
zadostuje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar