Pomnim –
še kot študent sem, nekoč, dospel v stanovanje nekega profesorja, priznanega tudi
širše, izven deželnih meja. Bil je doktor znanosti, in je dosegel naziv rednega
profesorja, potemtakem dlje, po nazivih, skorajda ni mogel priti, ampak…
Stanoval
je nasproti Opere, pod lokalom, imenovanim »Operna klet«, s to razliko, da je
bila ta operna-klet v pritličju objekta, dočim je v kleti, v skromnem
stanovanju, živel prav omenjen profesor.
Ničesar
posebnega, še zlasti v podobah nekega luksuza, ni bilo moč opaziti, v tem
stanovanju. V bistvu se, po opremi, ni bistveno razlikovalo od katerega koli
drugega, skromnega, bivališča, z izjemo tega, da – kamorkoli si stopil, si se
moral izogibati knjigam, ki so bile, zavoljo prepolnih polic, s katerimi je
bilo okrašeno malodane vse zidovje, z izjemo kuhinjskega in kopalniškega,
zložene tudi po tleh, v kupih. In niti pod razno ni šlo za razne zbirke, ali
posamičnosti, ki so bralni dosežek občestva, daleč od tega, vse so bile tiste »resne«
narave, strokovne…
Ne vem,
če je, ta profesor, imel avtomobil, vedno sem ga videval hoditi, v službo, in
po opravkih. Ne vem, če je imel obleko, kravato, vedno je bil povsem preprosto
oblečen. Kljub temu, da je (bil) »kapaciteta«, s temu ustrezno plačo… katero pa
je, očitno, v knjige dajal. Pa ne radi tega, ker bi v njih neko premoženje
zbiral, pač pa – ker jih je bral, sproti in večkrat, pa so mu predstavljale
uporabnost, pripomočke na poti do nadgrajevanja znanja, tistega, s katerim je
že itak razpolagal v krepko nadpovprečnem obsegu…
Pomnim.
Nekoč sem se znašel v pisarni direktorja nekega »vele« gradbenega podjetja.
Izraz pisarna je moč, v konkretnem primeru, uporabljati pogojno, kajti – v bistvu
se je namestil v nekakšno mini dvorano, v katero bi, zlahka, ko bi stole
ustrezno namestil, vsaj stotino posedel. Vrata so bila na začetku te dvorane,
direktorjeva miza, vsaj tri metre široka, masivna, na nasprotnem koncu, tako,
da si moral kar nekaj korakov narediti, preden si do nje dospel. Za njo pa –
udoben, malodane spalni, fotelj, in na njem – »vele« direktor »vele« podjetja…
Res je,
določene razlike so potrebne, Že itak obstajajo, v Naravi, same po sebi, pa še
zdaleč ne velja tista obča, ki trdi da smo-vsi-enaki, kajti – najprej dokaži, v
praksi, da zmoreš to, in tako, kar in kakor zmorem jaz, potem pa se bova o
enakosti pogovarjala…
Recimo
v vojski – potrebne so oznake, tisti ocvirki, ki o moči odločanja
(poveljevanja) govorijo, kajti – če vojak ne ve, koga mora ubogati, potem
vojska zelo slabo funkcionira!
Podobno
je v politiki, tudi v njej naj bi se vedelo, kdo je šef, kdo njegov pomočnik,
pa je priporočljivo, da o tem ve tudi tisti, ki se zgolj enkratno znajde, tam,
in se ni uspel naučiti obstoječega hierarhičnega (razpo)reda, vendar…
Vsaj za
dve državi, »vele« državi vem, v katerih so se njuni veljaki vozili v »domačih«
avtomobilih, Rusi v volgah, Francozi v citroenih… pa razni buiki, mercedesi,
beemveji… niti pod razno niso dospeli v uporabo. Četudi so (bili) prestižnejši,
popularnejši, četudi bi ob njih množice tisti »oh« spuščale…
Po drugi
strani pa – bentiš, kako malo je tistih, ki si ne bi omislili prav teh, buikov,
mercedesov, beemvejev… samo zato, da bodo, z njimi, in (zgolj) zaradi njih – »nekaj
posebnega«. V odnosu do soseda, znanca, prijatelja, ma, predvsem v lastnih
očeh! Pa kaj, če zaradi pleha nimam česa drugega rešenega, kaj, če zaradi
pleha, ne jem tistega, kar bi rad jedel, pa kaj, če taisti pleh nenehno loščim,
da se sveti, če vanj niti z umazanimi čevlji ne upam sesti, ma – kaj potem, če
je ta pleh moj gospodar, jaz pa zgolj njegov služabnik, pomembno je, da me
drugi vidijo, kako se peljem!
Ko sem
videl uvodoma omenjeno stanovanje, mi je profesor postal še bolj simpatičen,
kot mi je bil poprej. Da razpolaga z znanjem, tudi z umnostjo, to sem že prej
vedel, njegova skromnost, živetvena, pa mi je to samo potrdila. Očitno ima (je
imel) možakar v glavi krepko več, kot imajo vsi ostali v – plehu, pohištvu,
oblekah, v – ritih!
Ko sem
videl omenjeno pisarno, sem pa razmišljal takole: če ti potrebuješ takšen
prostor, za to, da vsi vidijo kakšen »vele« direktor »vele« podjetja si, potem –
kdorkoli bi sedel, na tvojem fotelju, avtomatično, zaradi samega prostora,
postane, v očeh bebcev, popolnoma enak »vele«! V bistvu pa si zelo, zelo majhna
»duša«, polna nekih kompleksov, ki brez nekih drugih, brez tistega VIP-a, še
zdaleč ne bi dospela tja, kamor je!
Sposobnost
zadošča sama sebi, da se zmore izkazat, nesposobnost (in izhajajoči kompleksi)
pa potrebuje nadomestna sredstva, predmete, potemtakem nekaj, kar je moč kupiti,
in še zdaleč ne nekaj, kar je moč v sebi najti, iz sebe poroditi! In je
zgrešeno tisto razmišljanje da-me-(vsi)-vidijo, kajti – ne vidijo tebe, tvoje
bebavosti, vidijo predmete, s katerim v svojih očeh, in v očeh sebi enakih
bebcev, lastno vrednost, TOZADEVNO, dviguješ! In bi brez teh predmetov bil
natanko to, kar dejansko si – omembe nevreden?!
P.S.
Veliko
je brad, ki, po prepričanjih njih lastnikov, izkazujejo drugega sokrata, ampak –
težava je v tem, da so tudi kozli bradati!
Ni komentarjev:
Objavite komentar