Je
hudič, takrat, kadar govoriš o tem, da si dosegel stanje obče šolanosti, in
izšolanosti, in s tem, obenem, določeno stopnjo »razgledanosti«, dejstva pa, na
drugi strani, popolnoma drugače govorijo!
In je
hudič, kadar se, v svojih »demokratičnih« časih, bebavost počuti pooblaščeno
razpravljati, in odločati, o vsem.
Dandanašnji
je, malodane na vsakem koraku, moč poslušati o etičnosti, zakonitosti,
poštenosti… umnosti, pravilnosti… o rečeh, katerih omemba resda lepo zveni, a
kaj, ko ti, ki o njih govorijo, sploh ne vedo tega, kaj naj bi za temi besedami
stalo, kako se stanja, o katerih te besede govorijo, izkazujejo, kaj šele, da
bi sami bili etični, pošteni, umni, pa da bi zakonito in pravilno postopali!
Daleč od tega! In…
Podobno
je tudi s suverenostjo. S katero se, bojda, država ponaša že od samega svojega
začetka, čeprav – ponaša se z bebavostjo, ki niti tega ne ve, kaj suverenost
je, ne pa s samo suverenostjo!
KAJ je
ta suverenost?
Na
osebnostni ravni bi zapisal takole: posameznik zmore biti suveren takrat, kadar
izpolnjuje vsaj tri temeljne pogoje. Postaviti mora meje, do katerih nekim
drugim dovoli posegati v svoje živetje, prek njih pa ne. Mora biti vsaj
relativno, ekonomsko gledano, samostojen. Mora biti zvest-samemu-sebi,
potemtakem se mora s svojimi stališči in ravnanji izkazovati tako, da bo
vsakdo, ki ga pozna, vedel, kaj lahko od tega posameznika pričakuje (kakšno
stališče oz. ravnanje bo izkazal v nekih, konkretnih, okoliščinah)!
Za hec,
ker principi veljajo povsod, in v vseh (potemtakem tudi v vsakem) primerih,
lahko vprašanje suverenosti obravnavam tudi v povezavi s (mojim) psom.
Večino
dneva je spuščen in sme početi malodane vse, kar želi. Predvsem pa: z dresuro
ga nisem spreminjal, pomeni, da se sme obnašati natanko – svoji naravi, svoji
zasnovanosti primerno. Je suveren?
Področje
sem mu ogradil. Pomeni, da sem mu jaz postavil mejo, do katere se sme obnašati
tako, kot želi, in pomeni, da te meje ne postavlja on, samemu sebi. Pa še
znotraj tega obnašanja, o katerem, večinoma, sam odloča, obstajajo določene
prepovedi, pa, denimo, če bi rad glodal neko drevo, ali trs, tega ne sme
početi. Potemtakem mora upoštevati nek red, neka pravila, katerih samemu sebi
ne postavlja on.
Redno
je hranjen, a, kljub temu: ne more sam, takrat ko bi hotel, dospeti do hrane,
pač pa je takrat, ko mu damo za jesti. Pomeni, da niti o tem ne more odločati,
kdaj bo jedel. Če bo jedel (lahko bi se zgodilo, da mu hrane ne bi dali, on pa
do nje ne more). Pomeni, da je – odvisen od nekoga drugega, da niti o osnovnih
živetvenih predpogojih ne more sam odločati, še več – ko bi bilo zgolj od njega
odvisno, pa sploh do hrane ne bi dospel, bi ga pobralo (pač, pes ni zmožen
proizvajati hrane).
Sme
biti vselej tak, kakršen je? Ne, ne sme. V odnosu do mimoidočih mu je
izkazovanje samega sebe že itak omejeno, z ograjo, kadar pridejo obiskovalci,
takrat pa – če ne boš priden, te zaprem v klet…
V šolo
hodijo za to, da se – NE naučijo. Pravzaprav se tudi ne moreš naučiti (naj to
zapišem kot olajševalno okoliščino) tistega, česar ne razumeš. In tako tudi ne
moreš izkazovati, vsaj na pravilne načine ne, tistega TOZADEVNEGA znanja,
katero tvoj spomin (še) hrani, ker – če se iz nešteto primerov, o katerih uči
predmet, imenovan zgodovina, nisi naučil ravnati drugače (kot vrteti se v – zgodovinskih
– krogih), pa je zgodovina tako konkreten predmet, da konkretnejši biti ne
more, potem… potem se tega nisi naučil, ker nisi razumel okoliščin, v katerih
so se posamezne zadeve odvijale, in ker tudi TAISTIH okoliščin, ki se pojavljajo
znotraj tvojega živetja, nisi zmožen prepoznati, obenem pa – če tvoje umske
zmožnosti zmorejo obravnavati izključno neposredne vzročno-posledične povezave,
ne zmorejo pa predvidevati nadaljevanj(a), potem…
Le kako
bi vedel, da te suverenosti, katere so jih polna usta, preprosto – NI!!!
Dežela
je, bojda, od samega svojega začetka, suverena. Poglejmo, če res…
Nekoč,
ko je um prevladoval nad »demokratično« bebavostjo, je veljalo, da je država
suverena samo, izključno takrat, kadar:
a) Ima opredeljene meje svojega
teritorija, pa znotraj teh meja samostojno izvaja svoj pravni red;
b) Je relativno ekonomsko neodvisna,
pa zmore, zahvaljujoč lastnim virom, preživeti tudi takrat, ko je trgovanje z
nekimi drugimi državami prekinjeno;
c) Ima svojo denarno enoto, na katero
lahko deluje (ji veča ali manjša vrednost) po lastni presoji, praviloma v
odvisnosti od gospodarskega stanja (vsaka valuta oz. njena vrednost NAJ bi bila
odvisna od vrednosti, na katerih temelji – državnih rezerv, BDP-ja…);
d) Ima suvereno (samostojno) in
prepoznavno – zunanjo politiko. To bi bilo moč, drugače, povedati tako, da je
suverena takrat, kadar sme nekomu drugemu povedati natanko tisto, kar meni, da
je potrebno, povedati.
Slovenija
še dandanašnji NIMA razrešenega mejnega vprašanja s Hrvaško. Pomeni, da na delu
njenega (Hrvati pravijo da njihovega) ozemlja veljajo dvojna merila,
pričakovanja, zahteve, (ne)red: tista, katera uveljavlja soseda, in tista,
katera uveljavlja Slovenija.
Slovenija
je zadolžena tako, da – ko bi danes morala vrniti ves dolg, bankrotira.
Energetsko
in po vprašanju hrane je odvisna od uvoza. Če nekdo zapre pipice, ostane v temi
(pa ne samo v tisti običajni, trdobetični), v mrazu in – lačna.
Tolar
je bil dejanska možnost suverenosti, vendar – »pametni« so ga »pametno«
odpravili in sedaj o vrednosti »nacionalne« valute odločajo drugod, in niti pod
razno v Sloveniji.
O »naših«
ministrih, tudi tistih za zunanjo politiko, pa o »našem« ministrovanju, o
trajnosti, doslednosti, verodostojnosti »naše« politike (tudi to besedo bi
moral dati v navednice, ker – je vrag, takrat, kadar običajno kurbarijo
poimenujejo s politiko!) pa… škoda besed!
Ja, ja,
vem, jaz sem zastarel, pa ne razumem razvoja, ampak – če je ta, njihov, »razvoj«,
to, kar se v praksi kaže, potemtakem RAZKRAJANJE, uničevanje (od jezika pa
naprej, vsega), potem ga tudi ne želim razumeti (drugače, kot pravilno, »nazadnjaško«)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar