Brije.
Ne, ni me postriglo, in ni me obrilo,
a z
lestve bi skorajda me prevrnilo,
ko v
kaki sem drezal, da bi ga obrezal,
na
lestev do vrha sem splezal…
Že itak
na bregu je lestev v zabavo,
obenem še
veter izvaja predstavo,
a k
sreči drevo mi roko je podalo,
za silo
me vsaj zadržalo…
Lasje
pa po svoje, je brada frčala,
v neznane
širjave letela očala,
pa
dolgo iskal sem na vejah, in v travi,
da vse
se na mesto postavi…
Že res,
da na bradi so manj tri kocine,
v lase
je zapredlo vihrave spomine,
na
srečo veliko pa so mi očala
na
polžu, mehko prav, pristala…
Se
sprva je kregal, ni hotel jih dati,
češ da
kar se najde, se sme obdržati,
a ko
sem v zameno mu sadež podal,
je brž
v menjavo pristal…
Zdaj s stekel
odstranjam njegove sluzi,
ker z
njimi po polžje še veter se zdi,
čeprav
brije, brije, a ni me obrilo,
le z
lestve bi skorajda me prevrnilo…
Ni komentarjev:
Objavite komentar