Ko me izdaš…

Ko me izdaš, in ne končaš,

pač pa še bolj se z grdim mažeš,

takrat pri meni ne veljaš,

in z upanjem le sebi lažeš…

 

Ko me izdaš, sesuješ lik,

razkriješ se v podobo pravo,

niti spomin, večen pomnik,

ne zmore slepo, in brezglavo…

 

Ko me izdaš, za hrbtom vse,

kar je bilo, in bi še znalo,

kjer ni besede, tam ne gre,

tam vse k hudiču je pobralo…

 

Ko me izdaš, je težek greh,

še bolj, ko zlahka je storjeno,

ni videti do dna v očeh,

in dvomu prav vse prepuščeno…

 

Ko me izdaš, na svoj rovaš

naloži, vse, kar bo sledilo,

že vem, kaj zmoreš, in kaj znaš,

mi ni, da bi se ponovilo…