V absurdu

Res, skozi oblake sonce prisije,

a kaj, ko se znova nebo zatemni,

navzdol gre zato, da lahko te pobije,

obenem pa pestrost življenje budi…

 

In – kot je veselje brez žalosti prazno,

ni smeha sprostitve, če sploh ni solza,

je vse, kar izkaže se kot neprijazno,

le pot, po kateri na bolje se da…

 

Je padec, ki vodi v varnost koraka,

v neznanju začetek številnih spoznanj,

ne seže, kdor nikdar ničesar ne čaka,

premore ne, kdor ni imel nikdar manj…

 

Kdor ni še izgubljal, ne ve, kaj je zmaga,

brez kislega nima veljave sladkost,

in kaj neka čvrstost zobovja pomaga,

takrat, ko izkaže premočna se kost…

 

Ne, ni tolažiti se s tem, da prisije,

ker kmalu za tem se lahko spet stemni,

zgolj dejstva sprejeti, dokler pot se vije,

življenje ni zgolj sij nebeških luči…