Večer

Nebo je volneno, obarvano v zlato,

in sonce, za bregom, odpravlja se spat,

kdo ve na katero neba širno trato,

pod kostanj mogočen bo v noč šlo ležat…

 

Se gozd na vrh griča v svoj eno preliva,

le tu in tam skozenj zre delček neba,

predstavam številne podobe razkriva,

še malo, pa s temo povsem se obda…

 

Ni sove še čuti, v zalet se pripravlja,

ji ni modrovati kar tja v nek dan,

se danes dokončno, za vselej poslavlja,

saj pride nek nov, a ostaja en manj…

 

Se s časom drugače učiš dneve zreti,

vse manj je, kar sili jih v mrežo lovit,

vse manj dano željam je nekam dospeti,

pa zmoreš s premnogimi se poslovit…

 

Zlato je pobralo v vijoličnem mraku,

od gozda ostal je samo še obris,

odhaja nek dan, in v njegovem koraku

spet delček življenja, predan v odpis…