Za hrbtom

Za hrbtom se mi je v času nabralo

kar nekaj prigod, in kar nekaj želja,

in nekaj oseb, niti ne tako malo,

ki včasih bile so mi delček vsega…

 

Kar mine, to mine, odide v spomine,

na vrhu ne šteješ več mnogih stopnic,

za hrbtom v bledenje se znajde, zvečine,

ko pot več ne išče koraka vštric…

 

Za hrbtom minulo, zamrlo za vedno,

ne da se v neskončnost, če hodiš naprej,

za hrbtom premnogokrat tudi nevredno,

kazalo se v lažnem je rado poprej…

 

Spoznanja so sila, oči ti razprejo,

pogled še bolj v daljo, do konca globin,

in z njim se na novo podobe začnejo,

zato, da potem zagrenijo spomin…

 

Za hrbtom pozdravim, in včasih še gledam,

a vedno ostaja v nekoč-je-bilo,

preveč sem izkusil, preveč se zavedam,

da znova bi mi izza hrbta prišlo…

 

Ja, bolj kot naberejo neka se leta,

več hrbtu ostaja, več hrbet ima,

ko enkrat je zgodba do konca izpeta,

takrat oživeti se več je ne da…