Velikokrat
poslušam o raznih težavah, ki pestijo določene, taiste, ki se, zlahka, znajo,
zmorejo smejati, nasmejati, težavam navkljub. Njih težave so, bolj ali manj, le
težavice, malodane po vrsti povzročene s strani tistih, ki jih doživljajo, in
na temelju nesposobnosti dojemanja samega obstajanja, in v okviru tega
zavedanja samega sebe, brzdanja samega sebe...
In so
daleč, daleč stran, te težave, od gorja, bolečine, trpljenja!
Če imaš
»srečo«, da naletiš na nekoga, da ga imaš rad, potem pa ugotoviš, da tega
nekoga bolezen pesti, huda bolezen, takšna, kakršne ni moč z očesom videti, pač
pa vidiš njene posledice, izkazovanja, takšna, kakršne laboratoriji ne
ugotavljajo, celo takšna, da redki obstajajo, ki jo zmorejo ugotoviti, zlasti
ker – se je ta, katerega bolezen pesti, sploh ne zaveda! Kakor se tudi lastnega
izkazovanja, povzročenega z boleznijo, ne zaveda.
Če imaš
»srečo«, da zahvaljujoč butastemu javnemu šolstvu, ki išče zmožnost
ponavljanja, ne pa tudi ugotavljanja, razumevanja naučenega, naletiš na same »strokovnjake«,
dejansko formalno izšolane bebce, nezmožne razumevanja, na takšne, ki niti
tistega, kar delajo, ne razumejo, pač pa neke svoje obrti izvajajo… pa ti »strokovnjaki«
samo ohranjajo, »negujejo« obstoječe stanje, s svojimi »strokovnimi« ugotovitvami,
ti pa gledaš, kako se zadeva iz dneva v dan slabša, obenem pa ničesar, ampak
res ničesar narediti ne moreš, ker – bolnik se ne zaveda svoje bolezni, »ve«,
da je z njim »vse v redu«… »strokovnjaki«, praviloma še bolj tumpasti od
bolnika, kljub njegovi bolezni, »vedo«, da je »vse v redu«… pa ne zmoreš, če se
še tako trudiš, dospeti do tega, da bi vsaj neko ugotavljanje dejstev zastavil,
pa kasneje, ko tisti, ki zmorejo, znajo, razumejo… do svoje ugotovitve dospejo,
diagnozo postavijo, posledično ugotovijo kako je moč, če sploh, pomagati…
Če imaš
»srečo«, in veš, da obolela oseba, kljub temu, da »ve«, da je z njo »vse v redu«,
trpi, dan za dnem, in skuša, žal na nedopustne, nesprejemljive načine to
trpljenje vsaj blažiti, za vsaj nekaj časa… če »okušaš«, kako se to trpljenje,
dobesedno nalezljivo, tako zaradi samega sebe, kot tudi, posledično, zaradi
vseh poskusov lastne miritve, prenaša na vse, ki se v bližini te osebe
nahajajo, jim je mar zanjo, jo imajo radi…
Verjemi,
ni treba, v takšnem primeru, čakati nekih »nebes«, in nekega »pekla«, ker – do nebes
nikoli ne boš dospel, dočim pekel živiš, iz trenutka v trenutek, in – če misliš,
da veš, kaj so to težave, kaj je to trpljenje, potem te moram razočarat, in ti
povedati, da tega, niti približno, ne poznaš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar