Butasto smešno…

Ko mi psihiatrinja, resda že v pokoju, a še vedno aktivna, reče »Ogromno, ne veliko, pač pa ogromno si zanjo naredil,« takrat se zavedam, da, očitno, nekaj znam, in zmorem narediti na področju odpravljanja psihičnih bolezni. Tam, kakopak, kjer naletim vsaj na minimalno zmožnost dojemanja. Drugod, kjer te zmožnosti, zaradi same zasnovanosti, ni, tam se zadev niti loteval ne bi, kajti tam ne gre za zdravljenje (zdravljenje je ODPRAVLJANJE težav oz. obolenj, bolezni), pač pa za predresuro, kakršno je, z alkoholiki, počenjal dr. Rugelj – iz ene navade (pitja alkohola) jih je predresiral v drugo (ne-pitje alkohola), pri čemer ni niti posegel v vzroke, ki so te bolnike v alkoholizem privedli. Pomeni, da jim teh vzrokov NI odpravil, pomeni, da je neko nezadovoljstvo v teh posameznikih ostalo tudi v naprej, pomeni, da je, s tem, tudi kakovost njih živetja slabša, kot bi bila v primeru dejanske ozdravitve. Zato, ker zares niso ozdravljeni, ti posamezniki, »zdravljeni« alkoholiki, do konca svojih živetij izrekajo tisti »hvala, ne pijem, sem zdravljen alkoholik« (zdravljen, NE Ozdravljen!). Ko bi bili ozdravljeni, bi, zlahka, smeli, in zmogli, konzumirati alkohol, in bi znali to nadzorovano izkazovati, na način, da jih ne bi znova potegnilo v odvisnost.

 

In je absurdno smešno, dobesedno butasto smešno, ko neka oseba, meni, kateri sem ji cel kup težav odpravil, poreče »ti si natanko toliko psihiater, kot sem jaz astronavt«. Čemu je smešno, celo butasto? Recimo, da vsaj iz dveh vzrokov…

 

Prvič, nikoli, nikomur, nisem rekel, da sem psihiater, nikoli, nikomur, nisem rekel, da sem formalno usposobljen za tovrstno početje, sem pa povedal, večkrat, da zmorem delati psiho-terapijo, in da ta moja zmožnost temelji na povsem drugih, in drugačnih, zadevah, kot je študij (formalna izobraženost). Tako da – ja, res sem toliko psihiater, kot je ta oseba astronavt, čeprav…

 

Čeprav je še najbolj butasto smešno to, da – ko pomislim, koga vse so, doslej, v »vesolje« pošiljali… mejduš, če so mravlje, plesni, Lajka, šimpanzi… lahko leteli z raketami (potemtakem so bili »astronavti«), bržčas niti ni tako nemogoče, da se katerakoli druga neumnost poda v polet…

Z drugimi besedami – očitno je lažje postati astronavt, kot pa nekdo, ki zmore psihične težave dejansko odpravljati… četudi za to, da nehvaležnost v povrat dočaka.