Dete ljubo…

Ne išči lepote, ne išči dobrote, ne poštenosti, in še najbolj ne išči tistega iskrenega rad imeti nekoga! Nikoli, za en sam hipec se ne podaj v iskanje naštetega! Pričakuj raje vse nasprotno, kajti tega nasprotnega je krepko več, pravo obilje, na svetu, ki meni, da je človečen, a niti besede človečnost ne razume. Ne išči, pač pa naj te prijetno presenetijo, če se porodijo, trenutki, v katerih naletiš na nepotvorjenost, spontanost, iskrenost, izkazujočo se v dobrem, v toplem, in brez sleherne preračunljivosti. In zagrabi, te trenutke, z obema rokama, čvrsto, okleni se jih, in jih spravi, zatem, globoko v sebe, kot nekaj tako dragocenega, da bolj dragocenih stvari, preprosto, ni. In jih tudi biti ne more. In naj te grejejo, če ne drugače, v podobi nekih spominov, kajti, da, tudi ti boš dospelo v čas, ko te bodo samo še spomini vzpodbujali, medtem ko ti bo sprotno, tekoče, prej v breme, kot v voljo. In ne poslušaj tistih, ki pravijo, da se ne kaže »nazaj obračati«, pač pa je vedno »potrebno gledati naprej«. Ničesar nimajo za pokazati, iz svojega nekega nazaj, pa ničesar tudi videli ne bi, ko bi se, obračali. V naprej pa jim, itak, ostane zgolj in samo tisto, kar so v nazaj imeli, obstajati-da-mi-je-čim-bolj-lepo.

Želim ti veliko nabranih trenutkov lepega, dejansko lepega, ne nabarvanega, v podobi vsesplošne »lepote«. Ne pozabi – nobena fasada, nobena mila, ličila, barva, in podobna »lepotilna« navlaka, ne prikriva izostanka notranje lepote. Neke vsebine, ki se hiti dajati, v dobro krasiti.

Ne išči lepote, dete, ne išči človeka! Naj se ti »zgodi«, če se bo, in v takšnem primeru glej, da ga nikoli ne izneveriš, da ga nikoli, ampak zares nikoli s seboj ne pobiješ.