Kadar imaš rad/a…

Kadar imaš rad/a, takrat komaj čakaš na sleherni božji trenutek, da ga preživiš skupaj s tistim, kar, kogar imaš rad/a! Takrat ni potrebe po »zasebnem življenju«, takrat ne obstajata neka »po moje« in »po tvoje«, pač pa se zlijeta v »po najino«, takrat zmore tvoja želja zadovoljna, celo srečna bivati, v kolikor se skozi živetje želje tiste/ga, katero/ega imaš rad/a izkazuje!

 

Kadar imaš rad/a, takrat si na zadnjem mestu, takrat samemu sebi šteješ izključno in samo tedaj, kadar zadovoljstvo drugemu porajaš! In, če imaš to srečo, da na človeka naletiš, tudi ta drug/a živi, in svoj rad/a te imam izkazuje na enak način. Pa tvoje samoodpovedovanje nikoli na neplodna tla ne naleti, se nikoli ne izčrpa, ne zamre, nahranjeno s samoodpovedovanjem tiste/ga druge/ga, katero/ega imaš rad… in ima on/a rad/a tebe.

 

Če sem jedec, in če je neka jed meni najljubša, celo tako ljuba, da bi jo lahko iz dneva v dan jedel, takrat komaj dočakam, da se na krožniku znajde. In takrat ne izberem ničesar drugega, kot tisto, kar imam rad/a.

Če vandram, in mi je vandranje v zadovoljstvo, takrat komaj dočakam priložnost, da se lahko podam na pot. In me začne moriti, čas, v kolikor se pre/dolgo takšna priložnost ne pojavi.

Pa – če sem rad/a skupaj z jedjo, katera mi je ljuba… če sem rad/a skupaj s potepanjem, ki mi zadovoljstvo poraja… če zmorem imeti rad/a jed, potepanje, kako, za vraga, »potrebujem« sebi nek čas, katerega bom izključno »po svoje« preživel/a, in brez tiste/ga, katero/ega imam rad/a?!

 

Ne, nagoni so nagoni, in v njih je, na prvem mestu, zapisana sebičnost. Ja, tisti imam rad/a SEBE. Tisti drugi, neki, katerikoli, mi pa tudi prijajo, kakopak takrat, kadar mi omogočajo do ugodja dospeti, kadar mi omogočajo, da moj imam-rad/a-SEBE zmore zadovoljno obstajati.

 

Kadar imam rad/a, takrat bremena nase prevzemam, želeč razbremeniti tisto/ega, katero/ega imam rad/a. Takrat raje lastno nezadovoljstvo gledam, čutim, kot nezadovoljstvo tiste/ga, katero/ega imam rad/a. Kadar imam rad/a, se ne morem niti nasmehniti, kaj šele smejati, v kolikor je tista/i, katero/ega imam rad/a potrt. Kadar imam rad/a, takrat moje življenje ni meni namenjeno, pač pa tisti/emu/im, katero/ega/e imam rad/a. In ni v tem nobene težave, niti najmanjše, nobene potrebe za tistim »po svoje«, takrat, seveda, kadar je zadeva recipročna, pa tudi sam/a doživljaš enako samoodpovedovanje tiste/ga/ih, katera/i ima/jo tebe rad/a/i.

 

Ne vedo, še sanja se jim ne o tem, kar sem tu zapisal. In, žal, niso zmožni tega ne za/čutiti, kaj šele živeti. Ne gredo skupaj sebičnost, nagonskost, na eni strani, in samoodpovedovanje, uvidevnost, dejanski imam te rad/a, na drugi. Ne gredo!

 

Ja, kadar imaš rad/a, komaj dočakaš sleherni trenutek, da svoje življenje daješ, da v prilagajanju prilagajanje najdeš, da nimaš težave z uveljavljanjem lastne volje, pač pa s tem, da nekoga, ki prav tako kot ti želi, da bi bilo »po tvoje«, prepričaš v to, da – če že ne more biti, hkrati, in »po tvoje« in »po moje«, potem bo – »po najino«!

Kadar imaš rad/a ti je sleherni trenutek, v katerem svoj rad/a te imam ne zmoreš izkazovati, živetje, katero dobesedno stran mečeš, se v prazno izteka, v hrepenenju in v bolečini.

 

Vem, sem poskušal to tudi Tisi in Taru razložiti, a česa več, od njunih tumpastih pogledov, nisem učakal.