Me je
sin vprašal, če bi prodal, ta svoj breg, in sebi, za starost, nekaj lažjega,
udobnejšega omislil…
Sine,
vam, starejšim, sem dal, malodane vse, kar sem imel. In to, kar imam danes,
želim dati Mali, da tudi ona, vsaj nekaj, dobi. Pomeni, da moram za to skrbeti,
kolikor mi je v močeh.
Sine,
na breg sem »zbežal«, pred neumnostjo, občo, ki sem jo na slednjem koraku
srečeval. In jo vse težje prenašal. Tu vsaj večino časa z njo ničesar nimam, še
vidim jo poredko, slišim toliko manj.
Sine,
ja, umrl bom. Bojda je to vsakomur dano. In, ja, umrl bom bodisi v zelo skromni
družbi, bodisi sam. Tega sem vajen, biti sam. In sem tudi vajen tega, da sem
bil izrabljan, izkoriščan, da, tudi pljuvan in popljuvan, takrat, kadar sem kot
ne-sam skušal.
Sine,
vse kar imam, v materialnem pogledu, ni niti toliko vredno, glede na tržišče,
da bi za najbolj skromno garsonjero, v nekem bogu-za-ritjo mestecu, imel.
Kaj
naj, sine, prodajam, ko pa ničesar nimam?! Le »zvezane roke«, in spoznanja, doživetja,
tako »lepa«, dobesedno »čudovito lepa«, da do časa, o katerem ti razmišljaš, in
te skrbi, niti dospeti ne želim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar