Ko v mrak se senca izgubi…

Že res, da na glavo obrnjen je svet,

ko v rokah večine se znajde,

a meni tako ni, še malo, živet,

pa mir si poiščem spod brajde…

Že res, da nikogar pri roki mi ni,

da z njim zmogel bi govoriti,

a kaj, se v blebetu še težje vse zdi,

namen pa zgolj čas nek zabiti…

Preredko je vino, ki dušo ogreje,

ne da zabolela bi glava,

redkejši je smeh, ki iskrivo se smeje,

da zvezde v očeh razigrava…

Preredka srca so, da v njih gre toniti,

ne da bi odrla, izpila,

pa sam vsaj to veš, s kom ti dano je biti,

ko v mrak se bo senca zgubila…