Sladoledni honorar…

Po kosilu je, kakor po vsakem obroku, dobila lonček sladoleda. Izključno zaradi nje ga kupujem, v »banjicah«…

 

Mislil sem pomiti posodo, ko sem zaslišal »tata čiča klopi«. In sem sedel, na klop, tik nje oziroma stolčka, na katerem sedi. Takoj je sledil »tata poje«. Kakopak, začel sem ji peti…

 

Očitno sem solidno opravljal zastavljeno mi delo, kajti za nagrado sem prejel – štiri žličke sladoleda! Štiri!

 

Kaj pa je to kaj takega, bi se utegnil, kdo, povprašati, pa pojasnim. Sladoled Mali sodi med tiste dobrine, katere je izjemoma, ampak zares izjemoma pripravljena podeliti!

 

Zadnje čase imam srečo. Ne morem reči, da sem deležen vsakega njenega sladoledanja, a pri večini prejmem vsaj eno žličko. Ne da bi zanjo prosil, ali kakorkoli izkazal željo po sladoledu, daleč od tega, sama od sebe začuti potrebo, željo, po tem, da mi ga da, pa, preprosto, žličko s sladoledom ponese proti mojim ustom.

 

Ja, in danes sem kar štiri žličke dobil!