V svetu dvojnih meril…

Bilo je, leta nazaj, »na morju«, nekje v bližini, v kolikor me spomin ne vara, Umaga…

 

Sedelo nas je, kar precej, za nekim omizjem, ob obroku, ko je pristopila starejša ženska, ubogega izgleda, in začela prositi za denar…

 

Takoj se je oglasil nek moški, in začel, z besedami, žensko odganjati. Le-ta je, po nekaj trenutkih pogledala mene, ki sem moškemu ugovarjal, pa sem segel v denarnico in ji dal nekaj denarja. Malo za tem je odšla…

 

Moški mi je, po tem, takoj skušal »odčitati lekcijo«, češ da je beračenje posel, da se nekaterim, pač, ne da delat…

Vem, in tudi takrat sem vedel, da je beračenje posel. Vem, in tudi takrat sem vedel, da so mnogi v beračenje prisiljeni, dobesedno, fizično. Vem, da jim postavljalo dnevne norme, jim zapovedujejo, koliko morajo, najmanj, izberačiti, in sem to tudi takrat vedel. In vem, in sem tudi takrat, vedel, tudi to, da znajo biti kazni za nedosežene norme krute, sila krute… kadar se preveliko nezadovoljstvo nekega »šefa« vzbudi. Vse to vem, in sem vedel tudi takrat. Vendar…

 

Obenem vem, in sem, tudi to, vedel, da pa, vsemu navkljub, obstaja tudi možnost, pa naj bo še tako neznatna, da se nekdo znajde v takšni, lastni, neposredni materialni stiski, da je, morda, predhodno, že druge načine poskusil najti, da ga okoliščine dobesedno priženejo do tega, da se poniža, in iztegne roko, v beračenje. In tisti ženski, jamčim, na obrazu ni bil zapisan vzrok njenega beračenja…

 

Malo za tem dogodkom, ko se je omizje že razšlo, mi je pristopila ženska, ki je poprej tudi bila del omizja. In mi je povedala, da sem jo prijetno presenetil, da je bilo ravnanje moškega nedopustno, nesramno, medtem ko sem se jaz izkazal z lepim, dobrim, plemenitim, pravilnim…

 

Nekaj trenutkov sem vzel za razmislek, nato pa sem jo povprašal, nekako takole: Če sem jaz ravnal lepo, dobro, plemenito, pravilno, če veš, da je tako potrebno ravnati, v podobnih primerih, povej, prosim – čemu ženski nisi pomagala, čemu niti pomislila nisi, da bi segla v svoj žep, ali v denarnico, in se nekemu drobižu odpovedala?!

 

V trenutku je, osupla, iz nasmejanega, prešla v obraz nejevolje. In ostala brez besed. Kar sem izrabil za to, da sem ji še nekaj dodatno povedal. In sem ji dejal, približno, sledeče: Moški, katerega kritiziraš, se je res neprimerno izkazal, a se je, sočasno, izkazal natanko takšnega, kakršen je, potemtakem je bil, vsaj v konkretnem primeru, pošten! In je tudi povedal, čemu beračem ne daje. Ti pa, ti pa, po eni strani, kritiziraš njegovo ravnanje, in »veš« o tem, kako je prav, po drugi strani pa si se izkazala popolnoma enako, kot se je on – ženski niti za pikico nisi pomagala! Ne glede na to, kakšne težave je z beračenjem reševala, bodisi tiste, ki do jeze »šefa« utegnejo privesti, bodisi neke osebne, lastne. Pomeni, da se, za razliko od moškega, kažeš kot hinavka, z dvojnimi merili, po katerih so ista ravnanja, kadar jih drugi zagrešijo, obsodbe vredna, kadar pa jih ti, nekaj povsem – samoumevnega, sprejemljivega, »normalnega«!

 

Vem, tudi to sem že takrat (z)vedel, pri tisti ženski nisem dobil nekih »pozitivnih pik«, a mi to tudi godi. Zgrozil bi se namreč, nad samim seboj, ko bi mi takšni neke pluse pripisovali!

 

In, za zaključek – dvojna merila so značilnost dobesedno slehernega nagonskega bitja, potemtakem – celotnega »človeštva«!