"Zakaj misliš, da znaš..."

Nikoli me ni vleklo v pisanje romanov. Dvakrat, morda trikrat sem poskusil spisati neko daljšo zadevo, a se mi je, vedno, po parih straneh, zadeva uprla. Ne, nikoli me zares v to ni vleklo, niti zdaleč ne tako, kakor me vleče v pisanje poezije.

 

Romane zmore, načeloma, vsakdo pisati. Kaj je lažjega, v kolikor imaš kaj za povedat, kakopak, kot imeti na razpolago malodane neomejen prostor, in neomejeno število besed?! V pesmi pa, še zlasti, kadar se v svoji klasični podobi izkazuje – omejen, sila omejen prostor, in sila omejeno število besed… s katerimi moraš, prav tako, znati neko zgodbo, pripoved, izpoved, zaokroženo, z »glavo in repom«, izkazati.

 

Ne, nikoli me ni v dolgovezenje vleklo. To zmore vsakdo, dočim zmorejo s klasično poezijo – le redki, izjemno redki. In v dosežek, svoj, si štejem, da sem med še redkejšimi, tistimi, ki se zmorejo z verzi izkazovati, povsem suvereno, v dveh jezikih!

 

Ja, in potem me bebo povpraša »zakaj misliš, da znaš nekaj, česar drugi ne znamo«?!