Zakaj počnem, kakor počnem? Preprosto...

Edino, ampak res edino, na kar se lahko, pri težkih psihičnih in duševnih stanjih, opiraš, kar zmoreš, načeloma vsaj, s pridom nagovarjati, je – podzavest!

 

Zavest je, tako in tako, zaradi omenjenih stanj, »problematična«. Vidi svet, tako, kot ga vidijo nagonski, obči, »po svoje«. Ima svoje »resnice«, ima svoje podobe, ima svoje razlage. Vse sicer skregano z logiko, a logika tako in tako pri odsotnosti uma ničesar ne pomeni!

 

Zadeva, če uporabim ta izraz, s katero se ukvarjam, zadnje čase, je povsem specifična. Ni ga namreč strokovnjaka, kaj šele »strokovnjaka«, ki bi zmogel dospeti tja, kamor sem smel dospeti jaz! In to zahvaljujoč preprostemu dejstvu, da sem edini na svetu, katerega je imela (in me, še vedno, ima, nekje v svoji notranjosti, v podzavesti) dotična oseba – rada! Zares rada, nesebično, ne-obče rada! Zaradi česar mi je tudi popolnoma zaupala, brezpogojno, in se, ob meni, in z menoj, počutila tako varno, da se je »sprostila«, ter se mi, v nekih številnih svojih, podzavestnih podobah, izkazala, se mi predstavila.

 

O tej osebi vem neštetokrat več, marsičesa, vse od njenih ranih, otroških let, kot ve ves svet skupaj! In nikogar ni, do katerega bi ta oseba zmogla, znova, enako čutiti, se mu, posledično, enako odpreti, kot je čutila, in se odprla, do mene in meni. Ni ga!

 

Vsi, ki »poznajo« to osebo, vidijo izključno samo tisto, kar jim ta oseba o sebi želi pokazati, kakršna se jim želi predstaviti. In je niti približno ne poznajo! In je nikoli ne bodo!

 

Vedoč, kaj se nahaja v podzavesti te osebe, vedoč, da je v tej podzavesti ogromno mene (ja, ne zapisujem v prazno, o tem, da je njena »usoda« v »mojih rokah«!), vedoč, da se njeno trenutno zavedanje, v vseh svojih okvarjenih podobah, ni zmožno soočati z resnico, zlasti ne z resnico o sebi, mi dejansko ne ostaja drugega, kot da nagovarjam njeno podzavest. Pa četudi v podobah povzročanja bolečine… ko o grdem neprizanesljivo zapisujem… upajoč, da – kadar te ima nekdo zares rad, takrat da na tvoje besede, takrat mu ni vseeno, kaj o njem misliš, takrat želi biti takšen, kakršen ti bo vsaj sprejemljiv! Da, upajoč na to, da vzpodbudim tisti notranji boj, pa čeprav za ceno povečanega trpljenja (do katerega, mimogrede, itak, s časom, samo od sebe pride), in da dospem do trenutka, ko se ta boj znajde v »pat poziciji« in začuti potrebo po »roki«, ki se v pomoč nudi!