Dovolj.
Dovolj, dovolj vsega
se z
leti je nabralo,
krepko
prevaga moč gorja,
dočim
je lepo kar – pobralo!
Dovolj,
zares, dovolj, preveč,
čemu mi
sploh je dano,
v
dobrem vselej bil čuteč,
iskreno
in predano.
Ni
grehov, ki bi jih grešil,
da morali
bi mleti,
da bi v
crkavanju minil,
v
pokoro smel trpeti.
Bi
moral biti kot žival,
sebična,
goltajoča,
ki vse
požira s svojih tal
izključno
nase zroča?!
Ne
znam. Ne zmorem. Ne želim!
Mi to
ni prirojeno.
Svojo
človečnost zdaj trpim,
plačujem
za pošteno?!
Dovolj,
vsega, dovolj sveta,
ki golta,
ruši, maže,
ko vse,
kar zmore, kar ima
z
nagonom svojim kaže!
Ne,
človek, ne, ni tvoj planet,
brezdušni
ga vrtijo,
ti dano
je le odtrpet
med
smetno goljufijo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar