Navadi
se na glas tišine,
v meni
ni več besedi,
ki bi
hotele si bližine,
v
kateri vrednega nič ni,
navadi
se na glas samote,
v gneči
bo vse bolj ječal,
če ni
ti ene res vrednote,
tako
je, bržčas, tudi prav.
Navadi
se na glas globine,
vse bolj
poskušal bo na plan,
v
veselju mu en hip ne mine,
trpeče
le, vpijoč zaman,
navadi
se teme prepada,
na dnu
se bol šele začne,
a kdor
še sebe ne obvlada,
ta
boljšega zasluži ne.
Ni komentarjev:
Objavite komentar