Nisem nič posebnega…

Samega sebe obravnavam kot neko samoumevnost, potemtakem kot – nič posebnega. Kakopak, še kako se zavedam, da sem krepko, njim nedosegljivo, poseben, v odnosu do občestva, taistega, znotraj katerega slehernik, zase, trdi, da je nekaj posebnega. In tu nastane manjši problem, kajti – ko jih gledaš »od zgoraj«, ni neke posebnosti, omembe vredne, opaziti. Dočim…

 

Ja, takole, zlahka, vsaj pet dejstev zapišem, ki govorijo, da je moja samoumevnost, meni občutena, še kakšna posebnost, v odnosu do nekega povprečja…

 

Prvič, doživel sem marsikaj, med vsem tudi to, da so me tisti, katere sem že v mladih, svojih, letih, občudoval, spoštoval, medse povabili! Ne, nisem se jaz »štulil« k njim, oni so mene našli, in me, medse, vključili.

 

Drugič, prevzel sem podjetje, kateremu je bil, po njihovem mnenju, usojen propad, niti meseca obstajanja mu niso pripisovali, pa je, pod mojim direktorovanjem, v povprečju sto oseb prihajalo do svojega kruha – dvanajst let! Krvavih, meni, in zame, dvanajst let, a kljub temu.

 

Tretjič, dokazal sem, da zmorem skrbeti tako za druge, kot tudi zase. Ne nazadnje, biti devet let samozaposlen, na področju kulture, pisanja, pri čemer ne sodeluješ z raznimi porno, trač in podobnimi revijami – me prav zanima, koliko jih je, ki bi vzdržali!

 

Četrtič, izkazal sem, da zmorem, četudi se za to, neposredno vsaj, nikoli nisem usposabljal, izobraževal, učinkovito, uspešno delovati na področju psihoterapije! Še šolani, zvečine, tega ne zmorejo.

 

Petič, pišem poezijo. Upam, »domišljavec«, trditi, da tudi vrhunsko. In še bolj upam, trditi, da je ne zmorem zapisovati samo v enem, pač pa v dveh jezikih! Koliko je takšnih?!

 

Bi se dalo, še, naštevati, a itak je to, s čemer se izkazujem, njim, pametnim, nič posebnega. Še več, oni »vedo«, da bi vsakdo med njimi taisto zmogel, ko bi se mu dalo, kakopak, ko bi imel dovolj časa na razpolago, da bi ga namenjal v takšne neumnosti, s kakršnimi se sam ubadam. Oni, pač, »vedo«. In jim tega niti zameriti ni moč, kajti – kaj bi mravljici zameril, to, morda, da v njeni glavici kaj prida biti ne more?!