Malo aja…

Sinoči je zaspala krog polnoči, je prek dneva prepozno spala, danes pa se je zbudila krog devete.

Ves dan je bila v pogonu, na dnevno spanje niti pomisliti ni bilo, pa sva šla krog osme na kavč…

 

Najino uspavanje je podobno marsičemu drugemu, samo uspavanju ne. Počneva pač tisto, kar je Mali všeč, pa skače po meni, in na mene, in po kavču tudi, seveda, tata jo žgečka in ama, skratka, razmiga in utrudi se tako, da kasneje, ko pride do tega, da bo zares spala, v nekaj trenutkih zadrnjoha. In danes je ta »kasneje« že po dobre pol ure nastopil, sicer je moč nanj tudi po uro in pol, včasih tudi več, čakati…

 

Tudi sicer je dobre volje, med najinimi uspavanji, danes pa se je krohotala kot bi bila v krohotanje navita! In je lepo, toplo ugotavljati, da dete uživa! Upam, da ji bo sen temu ustrezne sanje namenil, če že, pa da se bo v njih njen smeh nadaljeval, tudi tedaj, ko se bo klopek stisnil k meni, da se bolj ne bi mogel, in bom moral na to paziti, med spanjem, kako se obračam… zjutraj je pa, itak, tako, da – če se, slučajno, pred menoj zbudi, in ugotovi, da sem še ob njej, se, spet, stisne k meni, in še za nekaj časa zaspi, če pa, driska driskasta, vidi, da me ni ob njej, takrat pa se samo njen »tata« zasliši in spanja je konec.