Ne, ne, nočem!

Mi nikdar sebičnost do srca ni segla,

sprijenost od nekdaj silno mi smrdi,

kjer gnoja podoba z gnojem vkup je legla,

tam življenja meni še za kanček ni!

 

Je morala ena, dobro razlikuje,

ko nečisto meče med vesoljni smrad,

v svobodno voljo hipec ne veruje,

ker ta volja zlahka zmore se lagat…

 

Resda v drek kdaj stopim, čevlje mi umaže,

a v najkrajšem času pohitim ga sprat,

kdor pa z drekom v sebi svetu se pokaže,

temu do čistoče ni nikoli znat!

 

Pa izbiram skrbno osamela pota,

je na njih manj dreka, a se zna zgodit,

in se skaže grda, tu in tam vsaj, zmota,

mi moči preskuša, hoče me pobit…

 

Mi doslej uspeva, zmorem kljubovati,

na razdalji znosni, čim dlje od gnoja,

mu do konca nočem ščepca sebe dati,

kaj šele da grel bi mi utrip srca!