"Nič več", težko razumljivi besedi...

Danes sem bil spet, ne vem več katerič, deležen prošnje nekega možakarja. Možakarja, kateremu sem v nekaj zadnjih letih že pojasnjeval, da se s pomočjo, za kakršno me prosi, ukvarjam samo še izjemoma, in jo izkažem sila redkim, tistim, pač, ki se mi, še vedno, kot nekaj izjemnega izkazujejo...

 

Možakarju sem v preteklosti veliko(krat) pomagal, dvomim, da mu je kdorkoli drug toliko. In sem mu pomagal, ne da bi enkrat samkrat izustil tisti kaj-bom-jaz-imel-od-tega, sem mu pomagal, ne da bi ob tem karkoli drugega pričakoval, v zameno, kot to, da dospem do zadovoljstva radi tega, ker njemu zadovoljstvo porodim, mu problem, težavo razrešim…

 

Vsakokrat, kadar me je potreboval, me je našel. Vmes sem mu bil »špansko selo«.

Vsakokrat, kadar me je potreboval, mi je na veliko obljubljal. Določene zadeve, pač. Obljube so ostale na standardni, običajni ravni – ne samo neizpolnjene, pač pa, preprosto, pozabljene…

Nikoli ga za eno samo stvar, še tako majhno, nisem prosil. Nikoli ga za eno samo obljubo nisem »prijel«…

 

Naučilo me je, življenje, razlikovati med iskrenostjo in lažjo, med hvaležnostjo in preračunljivostjo, zahrbtnostjo, izkoriščanjem, naučilo me je razlikovati med tistimi, ki so vredni tega, da jim pomagaš, in tistimi, ki niti tega niso vredni, da so, da obstajajo!

 

Kakopak, možakar je »pozabil« na vse, kar sem zanj naredil, v preteklosti. In tudi za hipec ni zmožen pomisliti o tem, da imam, bržčas, določene razloge, da mu po vseh pomočeh nove prošnje odklanjam. Kaj šele, da bi pomislil na to, da se tudi moj čas izteka, pa da imam tudi jaz določene obveznosti, interese, želje, katerim se skušam, vse manj in manj uspešno, posvečati. Bog ne daj, da bi na karkoli drugega (po)mislil, kot na to, da on potrebuje, in je povsem samoumevno, da mu bom jaz (u)stregel. In je – užaljen…

 

Dovolj mi je, že dolgo, neumnosti. Dovolj mi je sebičnosti, da o neki pokvarjenosti, sprijenosti sploh ne govorim! Redki, in še redkejši so mi všečni, dočim se s tem komu sem, in komu ne, sprejemljiv, dopadljiv, pravilen… že kar lep čas ne ubadam! Pa naj bo užaljen, kolikor mu je volja!