Počasi do blizu…

Sinoči, ko je dete trdno spalo, sem šel, pred spanjem, pokadit na balkon. Na eni strani balkona je ležala Tisa, na drugi Tar. In sem se postavil približno na sredo med njima. Nisem bil dolgo zunaj, nekaj sekund, ko se mi je, prek nadstreška, z zunanje strani balkonske ograje, približal mačji mladiček. Pokukal je skozi ograjo, si ogledal najprej Tiso, nato tudi Tara, in prišel k meni…

 

Malo kasneje se je opogumil in se podal na sprehod po balkonu. Najprej proti Taru, zatem tudi proti Tisi, potem pa se je vrnil k meni. In se, približno deset centimetrov vstran od mene, »utaboril«…

 

Tara je povlekla radovednost, počasi, toliko, da ni pregnal mladička, se mu je približal. Mače je resda nekajkrat zaprhalo, a je pustilo, da ga je Tar povohal in nekajkrat polizal…

 

Ko sem ugašal cigareto, kar je Tisa zaznala in, pravilno, razumela kot čas za odhod na verando, na nočni počitek, se je dvignila in počasi krenila proti vratom verande. Mimo mačeta, seveda, ki je sicer ostalo na mestu, a močno prhalo…

 

Danes je zadeva še nekoliko napredovala. V kolikor se mu počasi približata, cucka, mladiček ne (z)beži. Taru dovoljuje, da ga povoha, poliže, ga s smrčkom sune. S Tiso napreduje nekoliko počasneje, je le krepko večja od Tara in zmore, temu ustrezno, večji strah zbujati. Pač, mače (še) ne ve, da mu ničesar slabega ne bo naredila…

 

Ja, se odvija, od petka naprej, nek počasi-do-blizu, med nebogljenim mladičkom in cuckoma. Še malo, pa nihče pred nikomer ne bo bežal.

 

P.S.

Edina zadeva, katero pa je zares potrebno zaščititi pred cuckoma, je posodica z mačetovo hrano. Bi jo cucka v hipu spraznila.