Že pravi mačji razbojnik…

Ko sem šel zjutraj, s kavo, gor, je mačja driska tekla za menoj. Do  mene ni moglo, to, že zelo urno, bitjece, ker sem za seboj zaprl vrata, ki z verande vodijo v sobo, pa je prevrnilo vedro, v katerem zbiram dlako, da je ne nosim vsak dan ven, ki Tisi prek noči izpade. Ja, je »moj« Tisonar na pol kraševka, pa se trikrat letno »guli«…

 

Kakorkoli že, mače se je udobno namestilo na mehki dlaki, in drnjohalo vse do tedaj, dokler nisem krenil proti kuhinji. Mimogrede, tudi s Tiso je že bližino povsem zbližalo…

 

Kasneje pa se je še nekaj neobičajnega pripetilo. Izkazalo se je namreč to, da – je mače edino štirinogo bitje, kateremu Tar pusti k svoji posodi s hrano!