Če mi uspe…

V kolikor mi uspe, s pomočjo nekoga, »obelodaniti«, v knjižni podobi, nek svoj rokopis, potem lahko mirno zaključim z vsemi svojimi prizadevanji, z izjemo tistih, seveda, ki jih do svojih otrok izkazujem.

 

Vem, komu sem, in komu nisem, ter komu ne želim biti. Vem, kaj imam, in česa nimam. Vem, da sem odželel, kar mi je bilo želeti, da želje, zagotovo, niso tisto, s čemer bi se lahko hvalil. In vem, da bom, dokler bom, to, kar sem vselej bil, le da zelo majhnemu številu namenjen.

 

V kolikor mi uspe, potem vsaj del mojega življenja ne bo v zaman. Del, katerega sem papirju namenil. Za večino tistega, katerega sem dvonogim, mi je namreč žal – bi bilo bolje, ko bi nase gledal!

 

V kolikor mi ne uspe… vse, kar sem snoval, iskal, ugotavljal, počel, ves moj čas, bo povsem v prazno!