Drugače ne zmorem!

Mi ni nič drugače, ne zmorem, ker nočem,

ker bi se do konca sesul mi ves svet,

pa raje podobe trpljenja izjočem,

od nekdaj že vem, da »lepo je živet«…

 

V okolju človeka rojen sem, in rasel,

spoznaval, učil se, in sebe ravnal,

povprečju nikdar primerljiv, in dorasel,

in níkdar v željah, da bi del mu postal…

 

Pa raje, z minevanjem, svet se mi oži,

že davno zvečine mi je izpuhtel,

le z enim obrazom, le v eni sem koži,

v levitev nikoli še nisem dospel…

 

Mi ni nič drugače, ni druge stezice,

da bi me peljala, kot vsakogar zna,

na nebu so zvezde mi tihe družice,

pod njim pa kar v obče prav nič ne velja…

 

Iskrenost, toplina, bližina, vse duša,

globoke, in prav nič lažnive oči,

ne bo razumel, kdor enako ne skuša,

nihče, ki živi, zgolj zato, da živi…

 

Naj bo jim vse žretje, vse plehko imetje,

naj bo jim prav vse, kar praznini diši,

jaz zmorem med ptice, jaz zmorem med cvetje,

jaz zmorem do tja koder njim iti ni…

 

Je davek visok, riba v mlaki crkava,

ko vse bolj za zrakom kriči, v zaman,

a vendar poskuša, in kljub vsemu plava,

dokler ne odreši poslednji je dan…

 

Mi ni nič drugače, da sebi ne lažem,

kar zmorem iz sebe, izčrpam do dna,

kar mi je skazati, do konca izkažem,

morda, kdo bi vedel, nekomu velja…

 

Že davno mi štetje je v času zastalo,

odštevam samo še, v pogubo mi gre,

in kar za menoj bo v ščepcu ostalo,

še tisto nevrednost do konca požre…

 

In vsak dan je manj, do miru več bližine,

pa bijem se z jutrom, da pride v večer,

da v praznem mi v mlaki v prazno ne mine,

le ena stezica, v spokoj ena smer.