E, giskasto moje…

Ob pol devetih, zvečer, je hotela, da se greva potepat…

 

Danes sem nekajkrat malček glas dvignil. Nisem bil hud, le – če še sama ne ve, česa si želi, kako, za vraga, naj jaz njeni želji ugodim?! Pa je istočasno, na primer, »ne guncat« in »guncat«, pri čemer je ena sama gugalnica, ena sama navodilo-dajalka, in en sam izvajalec… in se je nabiralo, danes, takšnih »razkorakov«, pa – karkoli sem naredil, vse je bilo, vsaj sprva, napačno, in z njeno nejevoljo pospremljeno.

 

Nisem bil hud, res ne, nejevoljen da, na trenutke celo z občutkom nemoči, a se je nebo razjasnilo, vsakič, v trenutku, takrat, pač, ko se je slišal njen »tata ni huda«…

Giska serasta tatina, ne, tata ni hud, sem ji takoj povedal, in jo potolažil, samo daj, najprej se s seboj zmeni, česa si želiš, potem pa meni naroči, ker veš, sočasno ne znam početi dveh povsem nasprotujočih si zadev. Ne znam!

 

Kakorkoli že, danes sva bolj počivala, je tudi dež za to poskrbel. Fige, tudi če so bile, so, domnevam, popokale, in bo potrebno dan, dva počakati, če jih še sploh kaj bo. Bunkic ni bilo potrebno zaliti, in tudi njim se čas vse bolj izteka, močno dvomim, da bodo komajda zastavljene melone dočakale svojo odraslost, kaj šele dozorelost. Pa je bilo veliko guganja, pod streho, kakopak, risanja (prek dneva je sicer stuširana, namiljena, a je že marsikje najti obarvanost, na njej – je risala obrise svojih rok in nog…), stolpe sva gradila, predvsem radi tega, da sva jih, z užitkom, podirala, in crkljanja je tudi bilo na pretek, pa plesanja, petja… skratka, dan je v prijetnem mineval, žal krepko prehitro tudi minil… še nekaj ur, pa bom spet odšteval, do njenega prihoda…

 

Kar nekaj diplomacije je bilo potrebne, da sem jo spravil na kavč, pa čeprav je bila vidno utrujena. In brez najine rutine, vsakokrat s čem novim začinjene, tudi ni šlo, in je donel, njen krohot, dokler ni bila že tako zmatrana, da se je umirila, nato pa v minuti, dveh zaspala…