Dlje
kot obstajam, manj me hoče obstati, a še vedno več kot dovolj, da bi se
povprečju v podobnost nudil. Hvala lepa, raje zdržim.
V
bistvu ne morem samega sebe izničevati, pa niti želja, da bi me manj obstalo,
ne uspeva. Obstaja me enako, le da ne tako enako, kot nekoč. Zdaj me enako
namreč obstaja na bistveno drugačno, na načine, katerih prej nisem poznal, kasneje
pa so mi jih pomagali poroditi. Pa zmorem iz enakega sebe nekomu drugačnega
sebe nuditi, tako, pač, da tisto enakost, katero sem poprej izkazoval,
preprosto, ne izkazujem več, ji ne pustim, da bi se na pot podala.
Ja, manj
me hoče obstati, a mi ni druge, žal, meni in zame žal, kot da čakam in dočakam
dan, da me prav nič manj, pač pa vse, hkrati in docela, umanjka. Pok, in
žarnico raznese, nit je strgana, svetlobo je tema pogoltnila, in vse je v redu,
nobeno nihanje napetosti je več ne preizkuša, kaj šele, da bi ji pretilo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar