Kaj naj čakam, da bi dočakal?!

Ni veliko stvari, na katere mi je čakati…

 

Pri Mali – da bi čakal zaključek (vsaj) njene osnovne šole?! Dolgo, predolgo je do tja, da bi si drznil takšno čakanje zastaviti, je le več verjetnosti, da tega ne bom dočakal, kot da bom! Pa čakam, in dočakam, pri njej, njene nasmehe, objeme, poljube, njen tek proti meni, ko se po tednu dni spet zagledava, njen »moj tata« in »k tati« ter podobne izkaze njenega čustvovanja, v odnosu do mene, trenutke, ko se, pred spanjem, tako stisne k meni, kot bi mi hotela pod kožo zlesti (čeprav je tam že dolgo, dolgo, in bo tudi ostala), njeno petje, s katerim zadovoljstvo izkazuje, njeno spontanost, iskrenost, čistost njene mile dušice…

 

Pri »malem«, sinu, mlajšem – da bi do zaposlitve dospel, z njo izkazal neko smer, svojo, v življenje, se dokončno soočil z vsemi pomisleki, s katerimi se v odnosu do sveta izkazuje, do vsega, kar ga obkroža…

 

Pri starejšem sinu – da ga resnost, s katero se izkazuje malodane na vseh področjih, ne bi zamorila, pretirano vsaj, da ne bi doživel, prehitro, spoznanj, s katerimi se je njegov oče smel spoznati…

 

Pri najstarejšem svojem detetu, pri hčerki – da se ji ne razblinijo podobe, v katerih vidi tisto, kar videva, in kar je mojim »očem« nekoliko drugačno na vpogled dano, in da nadaljuje, kakor do sedaj, z vztrajnostjo uspehom naproti…

 

Še kaj?! Je še kaj, na kar lahko čakam, da dočakam?! Je, denimo konec bližajoče se zime. Pa, morda, da bi trte in drevje prihodnje leto večjo srečo imeli, in bi se veje, spet, zašibile. Da bom zmogel, brez nekih pretresov, v prihodnjem mesecu s servisom in z registracijo opraviti… ja, in podobne, banalne, malodane omembe nevredne zadeve, to je tisti »še nekaj«, na katerega lahko čakam, skromno upajoč, da tudi dočakam. In…

 

Ja, edino, na kar pa smem utemeljeno čakati, in ob tem vedeti, da zagotovo dočakam, je – dan, ko mi v očeh ugasne poslednja iskra!

Zato tudi sem »hvaležen« življenju, pravzaprav vsem, ki so mi, po najboljših svojih močeh, pomagali do ugotovitve, da sem kapitalen bebec, iščoč tisto, kar je v drobtinah prek planeta zasejano, in so mi oči odpirali s svojimi početji, katerih bi se resda morali sramovati, ko se jim povsem običajna, samoumevna ne bi zdela. In sem jim »hvaležen«, celo zelo, kajti – tudi, ko bi nekdo iznašel neko sredstvo, s katerim bi bilo moč v nedogled podaljševati lastno obstajanje… bi jaz raje čakal, da dočakam dan, v katerem mi bo zadnji izdih odrešitev od vse nesnage prinesel!