Moje v dobro početje…

Večina, krepka večina tistega, kar sem drugim, nekim, pač, v dobro počel, v njihovo dobro, je bilo ne samo popljuvano, pač pa dobesedno poteptano, v prah poteptano!

 

Nikoli nekega drugega hvala nisem pričakoval, kadar sem se z dobroto izkazoval, kot je zadovoljstvo tistega, kateremu sebe, svoja prizadevanja namenjam. In sploh nisem, nikoli, pričakoval tistega »hvala«, ki se, z lahkoto, izkaže v podobah sebičnosti, pokvarjenosti, popolne nemoralnosti, sprijenosti! Daleč od tega, in prav radi tega, ker so bili takšni »hvala« nepričakovani, radi tega so toliko bolj udarjali, tolkli, pobijali…

 

Nikoli nisem ugotavljal tega, ali se mi bo splačalo, ali ne, pomagati, ali bom karkoli v zameno prejel… nikoli nisem razmišljal o tem, ali bom, z izkazovano pomočjo, samemu sebi jemal, in odvzemal, samega sebe izpostavljal, da, se, morda, tudi ogrožal, na vse možne, in tudi zdravstven način, daleč od tega – vselej, kadar so me težave nekoga drugega (za)bolele, vselej sem, brez pomisleka, priskočil na pomoč, vselej! In to ne zgolj s tisto »mimogrede pomočjo«, ne, tudi mesece dolgo, in leta, so mi tovrstna moja prizadevanja obeleževala življenje, mi, marsikdaj, obup, občutek nemoči, trpljenje porajala, a me je vedno nek up gnal, da sem našel potrebne moči, in vztrajal, se ne predal…

 

Kolikor bolj je lep občutek, ko ugotoviš, da si nekomu nebo razprl, svetlobi do njega omogočil, kolikor bolj si dobesedno vzhičen nad tem, ko ugotoviš, da so se mir, volja, sproščenost, (na)smeh… porodili, spet, in čeprav jim poprej ni bilo videti obetov, toliko bolj občutiš padec, ko te »hvaležnost« udari, ko se ti pokažejo neke podobe, katerih nikoli videti ne bi hotel! Ko vidiš, spoznaš, da si iz brezna vlekel, in izvlekel, samo zato, da so te, v »zahvalo«, poskusili do dna taistega brezna vreči!

 

Velikokrat sem imel »čast« spoznavati, to, in takšne. Velikokrat. In ni res, da zmore zaradi spoznanj izginjati, denimo dobrota, ni res, ker – kakršen si zastavljen, takšen, menda, tudi lasten konec učakaš, le… učiš se, postopoma, in se tudi naučiš vedeti o tem, da ni vsakdo dobrote vreden, da so pravzaprav redki, sila redki, ki so je. Redki, žal!

 

Takšna spoznanja niso prijetna, ne, takšne ugotovitve znajo prav tako boleti, kot zabolijo udarci svinjarij, s katerimi si »poplačan«. In bolečina ne mineva, nasprotno, ko vidiš, tudi tisto, česar si ne želiš gledati, ko veš, tudi o tistem, o čemer bi se raje v nevednosti znašel… tudi takrat bolijo! Še nikoli namreč nisem dospel do tega, da bi brez občutene bolečine, svoje, pomoč odtegnil, nekomu, ki se mi je kot pomoči nevreden izkazal. Ne, prav nič mi ni v olajšanje to, da se mi nekdo kot nevreden mojega časa izkaže, obenem pa se znajde v neki brezizhodnosti, jaz pa vem, da bi mu zmogel iz nje pomagati, a tega, preprosto, ne naredim. Ker se zavedam, da si zgolj dobrota dobroto zasluži, medtem ko jo slabo samo pobija, ji kri izpija, želeč jo do konca izžeti, nato pa v nek nič zavreči. Ne dam je, te, svoje dobrote, ne dam, čeprav jo bom, tudi v bodoče, brezpogojno, z »veliko žlico« razdajal… tistim, ki so je vredni! Brez tega tako in tako živeti ne bi mogel, brez tega bi samemu sebi v obraz pljuval.

 

Ne, ni res, da je v vsakomur nekaj dobrega, kajti to dobro, ko bi zares obstajalo, ne bi dovoljevalo pljuvanja, brc, udarcev, teptanja, ko bi zares obstajalo, bi se takšnim izkazovanjem zoperstavljalo, in se ne bi skrivalo, po raznih temačnih kotičkih, iščoč sebi ugodnejšega, boljšega, lažjega! Kadar vem, da prav ravnam, takrat od tega svojega prav ne bom odstopil, nikoli ga ne bom zavrgel!

 

Pes, človekov najboljši prijatelj…

Ha-ha-ha-ha-ha-ha-ha! Misel, ki, po eni strani, celo drži, kajti pes, kateremu sebe namenjaš, se zmore celo z zvestobo izkazovati, obenem pa je res, da je krepko več psov, na tem svetu, kot ljudi, po njih biološki zasnovanosti, pa je človeku krepko lažje najti prijatelja med psi, kot med (pre)redkimi ljudmi. Ne vem, če sem jih v vsem svojem življenju kaj več kot dvajset prepoznal…

Po drugi strani pa…

Poznam konkretne primere, iz Beograda, na primer, ko so bili psi, zaradi materialne nezmožnosti njihovih lastnikov, vrženi iz stanovanj, na cesto, ko so se v krdela povezovali, vse bolj divji, podivjani postajali… verjemi, zanje, v boju za lasten jim obstanek, bi samo povsem nerazsodno bitje lahko trdilo, da v dvonogem svojega prijatelja vidijo!

Ja, dejstvo, korito in »ljubezen«, »zvestoba«, »predanost«, »bližina«, »toplina«… dokler obstaja interes, izpolnjen interes, do takrat obstajajo tudi laži, ki pa se v trenutku lahko razblinijo v resnice, ki se s svojimi prav nič lepimi podobami predstavijo…