Že kar
nekaj časa je, kar rumenca nisem videl, kmalu bo mesec. Odletel je, tja, kjer
mu bo topleje prek zime. Morda se vrne, na pómlad…
Moje
ptice niso selivke. So sicer znale, nekoč, na mnoge konce leteti, da bi, včasih,
tam še bolj poletele kot sicer, in so tudi mene s seboj ponesle, ali pa je
obratno bilo, kdo bi vedel, a je čas po svoje v njih posegel…
Nikoli
nisem bil iz samega sebe sestavljen. Kar pomnim, so me tvorili tudi nekateri,
in določene vsebine. In tudi v jatah mojih ptic so bila krila teh posameznikov,
in vsebin, pa – kakor so zapuščali ta svet, ti, nekateri, tako so tudi pticam,
katere so v moje jate rojevali, krila krnela, in manj kot sem vsebin, o katerih
sem sanjaril, in jih iskal, našel, manj je bilo žgolenja, in več letenja
priklenjenega na tla, na trdna tla, ki vse do sanj sežejo, da jih potolčejo, do
konca pobijejo…
Danes
poletijo, če je nemočnemu frfotanju tako reči, moje ptice, samo še po nekih
običajnih poteh. V dolino, kadar se odpravimo, družno, opravke odpraviti. V
dan, tja, in takrat, kjer in kadar je potrebno določene zadeve postoriti. Proti
večeru, da ga prikličejo, in da čim prej dan odnese. In…
Letijo
do vseh tistih, ki jih imam rad, a jim tega drugače, kot s tem, da moje ptice k
sebi kličejo, večinoma ne zmorem izkazovati…
Letijo
k tistim, ki samo še, družno z mojimi pticami, v njihovih jatah obstajajo. In
se vračajo malodane onemogle, povešenih glav, nemih kljunov, nekje globoko, pod
perjem, bolečino nesoč.
Letijo
k tistim, ki še vedno so, in zmorejo z nekimi svojimi pticami živeti, da bi se
od njih še z večjo bolečino vračale. Z bolečino, porojeno z daljavami, ki
pogledom, objemom, poljubom živeti ne dopuščajo. Vsaj drugače ne, kot zgolj v
svetu ptic.
Sicer
pa nikogar nimajo, da bi smele, v vsakem trenutku, k njemu, da bi mojim očem
nasmeh, njegov, priklicale.
Njihov
let v smeri iskrenosti, topline, dobrote… se je prevečkrat kot nagnusna farsa
izkazal, do konca boleča, da bi jih imelo pretirano krila napenjati. Le tu in
tam se namreč zgodi, da iskano tudi najdejo, in se jim žgolenje, celo v šir
doneč spev, za nekaj časa vrne. Da bi, malo za tem, spet obmolknile, upajoč, da
bolečino preživijo…
Nekoč
je bilo veliko, teh, mojih ptic. A so jim limanice nastavljali, in jih požrli.
Lovili so jih v mreže, da bi jih pred nekim svojim zadržali, in jih pobili. Ali
pa so sebe, preprosto, zgolj v spomine poslali, in pticam, s tem, dele neba
odvzeli, da zmorejo, poklapane, samo še do tožnosti dospevati…
Iskrenost,
toplina, dobrota… preredki so kotički, kjer je še moč iskati, v strahu pred
razočaranjem, da bi ptice dovolj volje zbrale, potrebne za to, da zamahnejo, s
krili, in zajadrajo prek neba, ugodnim vetričem predane. Pa jih je mnogo umrlo,
teh ptic, malodane vse, in njihova trohneča telesca, nekje na mojem dnu,
vpijoče proti pozabi silijo.
Nekoč
jih je bilo veliko, v svoji razigranosti so nebo prekrivale. In iz dneva v dan,
kakor sem začel spoznavati, vse pogosteje padale, nemočne, na tla…
Nekoč
so mi znale veselje buditi, me do trenutkov sreče ponesti… danes jim komaj
voljo do živetja ohranjam.
Nekoč
so mi lepe zgodbe pripovedovale, s svojih letenj… danes večinoma poletijo samo
še tja, od koder se neme vračajo.
Nekoč
so se mi znale v šaljivosti izpisovati, se v nadobudnosti, tozadevni, z
razigranostjo krasiti… danes jim branim, bolj ali manj uspešno, do preklinjanja
dospeti…
Samoten
otok, otoček, in nepregledno morje obzorja, krog njega. Le pesem valov, obali
razdajajočih se, in vetra, in vonj po soli, ki, žgoča, prek nezaceljenega lega,
da do konca izniči, da ugasne bolečino, trudeč se, ob tem, da meni del mene
odvzame, v domnevno odrešitev. A je hudič, toliko je teh delov, katere bi
morala ugasniti, ta sol, da – mene malodane nič ne bi ostalo…
Spustil
bi jih, in jih bom, ko dočakam, na prosto, da po svoje gredo. Morda za rumencem.
Nekam daleč, nekam še dlje. Na toplo. Na svetlo. V širjave, stisnjene,
ukleščene med vse ostalo, tisto, kar samo pobijati zna, in zmore.
Spustil
bi jih, da jih v sebi, in s seboj, več ne trpinčim. Čeprav jih nikdar trpinčiti
nisem hotel. Da spet, morda, z vso močjo krila razprejo, da, spet, oživijo njih
pesmi, a kaj, ko bolje od njih vem, da ni dobro pričakovati, sanjariti o
tistem, česar malodane ni, ker le v preredkih obstaja…
Bodo,
že čez nekaj dni bodo spet poletele, visoko pod nebo, in prek njega! Dete bo
tu, in ono jih zna zbuditi, v vsem njihovem veselju, zna jim moči povrniti, da
vse do sonca poletijo, in še dlje… čakajoč na čas, ko bodo najprej mene, nato,
čez veliko časa, upam, tudi Malo, na Luno ponesle. Da tam, spet, te ptice, v
meni, družno z vsemi tistimi, ki jih več ni, da bi še drugje, kot v meni,
svetlili, in s tistimi, ki so, a krepko predaleč, da bi bili, fizično, v vsakem
trenutku bili, da tam, v zaokroženi družnosti, v nekem enem, iz mnogih v eno stopljenem,
spet do svojega spokoja dospejo…
Ni
dobro, kadar ptice v tebi živijo. Ni dobro! Bolj kot jih krmiš, bolj kot se
trudiš zanje skrbeti, jim krila širiti, bolj te tolče njih padanje z neba, bolj
te boli, ko se, nekje na dnu, v globini, v razkrajanje namenijo… obenem pa
pomniš, kako je bilo, ko so leteti smele, znale, zmogle.
Ni komentarjev:
Objavite komentar