V
pozabo ne dajem, v odpuščanje nikakor, vsaj povprek ne, in zagotovo ne svinjarij,
obenem pa črne pike pišem, za čas, ko bodo spregovorile…
Z
ognjem se ni dobro igrati, zlasti kadar samega sebe nisi zmožen obvladovati, in
samemu sebi izhodov najti. Nikdar ne veš, s katere strani butne, in celo
požgati zmore, do tal…
Pa
lahko obvisiš, z glavo navzdol, in vse bolj v lasten drek toneč, pri čemer ni
roke, ki bi znala za škripec prijeti, in je ni, ki zna, a se ji je poprejšnje
dvigovanje do kosti v meso, in v dušo, zarezalo…
Pomnjenje,
zanimiva zadeva. Ne gre za to, ali želiš, ali ne, zapomniti si, gre za to, da
si moraš, v kolikor ne želiš podvajati pljunkov, udarcev, da bi jih, zaradi
slabega spomina, zaradi lastne neumnosti, v stilu upanje-umre-zadnje, ponovno
doživljal…
In tudi
črne pike, potrebne so. V bistvu se same zapisujejo, kjer o dopustnem in
nedopustnem vedo. Že res, da je lepše z zvezdicami krasiti, a je res tudi to,
da je podlage zanje bore malo…
»Svoje
sreče kovač.« Sreča, relativen pojem. Zlasti takrat, kadar se z njo tolažiš,
hlastajoč za zrakom, češ – lahko bi ga povsem umanjkalo…
Zrak pa
tudi, vse bolj onesnažen, še posebno tam, kjer nesnažni drugače kot z umazanijo
ne zmorejo. A je potreben, tudi njim, le – ko se tega zavedo, zna biti, da je
že prepozno…
Fizikalne
zakonitosti, inercija, in podobno, silnice so silnice, dobesedno silijo po
svojih poteh, in nesmiselno se jim je upirati, pa – če so navzdol obrnjene, potemtakem
je navzgor nemogoče pričakovati, skorajda nemogoče, večinoma. In čudeži – vse bolj
se v lastnih spoznanjih topijo, in vse manj jim je za to, da bi z neko čarobno
paličico zamahnili…
Tako
je, bržčas, tudi prav. Kar iščeš, to naj bi našel, kar izzivaš, to naj bi tudi
izzval. Ne glede na to, če se zavedaš lastnih ravnanj, ali ne, vseeno, ravnaš,
in dobesedno prosiš…
Človekoljubje?!
Ja, obstaja, tudi sam ga poznam, in izkazujem. Tu in tam, kadar – tu in tam na
človeka naletim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar