Nikomur
se ne čutim dolžnega pojasnjevati svojega življenja. Nikomur ničesar ukradel,
nikogar z goljufijo izrabil, nikomur želeč ničesar slabega naredil.
Kadar
se pojasnjujem, nekim zelo redkim, se pojasnjujem zavoljo njih, njihove
nezmožnosti razumevanja, potemtakem tudi sprejemanja mojega načina, potemtakem
tudi bolečine, njihove, in moje, ki iz tega izhaja. In mi zanjo ni vseeno.
Nihče
meni ne potrebuje pojasnjevati svojega živetja. Nikakor! Samo to pričakujem, v
povrat, da se ne trudi, zaman, z ugotavljanjem razlogov, zaradi katerih ne
zmore biti del mene, del mojega časa. Kadar ne ve, kaj je, in kaj ni prav,
etično, človečno, takrat tudi presojati na tej osnovi ni zmožen.
Do
nikogar nekih pričakovanj ne gojim, obstajajo, ta pričakovanja, pri meni, samo
do vsebin, s katerimi se, ali pa, večinoma, naj bi se izkazovali, pa – od poštenosti
poštenost pričakujem, od nesebičnosti nesebičnost, od etičnosti etičnost. In mi
je popolnoma vseeno glede tega, kako oni pojmujejo, »razumejo« našteto, pomembno
mi je to, če le-to dosegajo, živijo. In če ne, potem mojih pričakovanj ne
zmorejo zadovoljiti, posledično ne morejo biti del mene.
Živi po
svoje, kakor ti najbolje prija, in že ta kakor-ti-prija mi dovolj priča o tem,
da – živi po svoje, živi mimo mene! Sam bi namreč marsikdaj želel živeti
kakor-mi-prija, a sem vselej znal svoj prija-mi podrejati tistemu
kakor-prija-drugim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar