»Neprebrodeno«…

Prej sem prebral pisanje, katero mi je poslal prijatelj, zaradi razlike v letih mu, marsikdaj, mladenič, ali dečko, porečem. In v svojem pisemcu je zapisal tudi to, da je včeraj minilo dvajset let od smrti očeta, njegovega, in da ga še vedno ni »prebrodil«…

 

Poznam to. Tudi sam nisem »prebrodil« smrti svojih staršev, še več, pogostoma mi v misli zahajata, pogostoma se mi »pred očmi« znajdeta, pogostoma, in še vedno, me zabolijo določena moja ravnanja, s katerimi sem se, zaradi neke mladostne zagnanosti, nepremišljenosti, življenjske neizkušenosti… v podobah nepravilnega do njiju izkazal…

 

Kadar imaš rad, zares rad, takrat do lastne smrti, nikoli, ne »prebrodiš«. In to, morda, predvsem zaradi tega, ker imaš zares rad določene vsebine, značilnosti, in ne nekih fizičnih podob, katere ti, na žalost celo zlahka, zmorejo neke druge nadomestiti. Kar je lahko in zlahka, to se z nikakršno vrednostjo ne zmore izkazovati…

 

In – ker imaš rad vsebine, in ne teles, zato se ti lahko pripeti tudi to, da ne »prebrodiš« določenih podob, pa čeprav si jih, v nekih drugih njihovih oblikah, že za živega, njihovega, »pokopal«. S svojimi ravnanji, povsem drugačnimi od tistih, ki naj bi obstajala v skladnosti z vsebinami, katere imaš rad, so te pripeljali do omenjenega »pokopavanja«, četudi še naprej obstajajo, a jih zate, v njihovi drugačnosti, ni. Obenem pa poprejšnjih nisi »prebrodil«…

 

Poznal sem prijateljevega očeta, pravzaprav – bila sva prijatelja, zares prijatelja! Pravi »kraševec«, visok, čokat dobrovoljnež, občutljiv na vse svinjarije, katere je imel »čast« spoznati.

 

Ne boš prebrodil, nikoli, sem mu pojasnil, in je popolnoma prav, da ti oče, še vedno, »miru ne da«! S tem ti namreč tudi o sebi pripoveduje, o tistem KDO, in KAJ, je bil! Tudi v meni še vedno ostaja (op. p. med pisanjem odgovora, namenjenega prijatelju, sem celo gledal, iz sebe, nekaj časa, nasmejan obraz njegovega očeta), kot eden ne tako številnih, ki, očitno, tudi moje življenje (so)tvorijo.