Odnesi, dežinka…

Dežinke. V plesu so pesem zapele.

Prek duše mi teče, da rane hladi.

Morda, kdo bi vedel, bi rade odvzele,

a kaj, ko iz mene odvzeti jim ni…

 

In padajo, padajo, gosto sejane,

kot pada življenje, v nič, tja, na tla,

za njimi vsaj čisto nebesje ostane,

za mano – le nič, velik nič od vsega…

 

Odnesi, dežinka, odnesi trenutek,

do zadnjega vsak, me tako le pekli,

v minevanju skrit je tolažbe občutek,

vsaj tam, kjer smrdljivo prav nič ne diši…

 

Odnesi, ne vprašaj, saj nisi edina,

so mnogi jemali, v nič vse je šlo,

le skrhana še mi ostaja lupina,

in v njej kar premnogim nikdar več ne bo…