Še nikoli poprej…

Sinoči, pravzaprav je bilo bolj davi, nekaj minut pred eno, ko sem se odpravljal spat, sem cucka spravil v verando, in ko sem krenil proti sobi, sem na tleh, ob pragu sobnih vrat, zagledal velikega, ampak res velikega in debelega pajka. To so tisti temno rjavi, z urnimi nogami, ki plena ne čakajo v mrežah, pač pa ga lovijo naokoli…

Zazdel se mi je čuden, popolnoma drugače je zgledal, kot takšni pajki zgledajo običajno, in sem pomislil na to, da je z njim nekaj hudo narobe. Obenem pa – še malo več kot dva dneva, in Malo pride, pa ne bi rad videl, da se zgodi to, kar je sicer malo verjetno, a kljub temu je, da pride v stik s tem pajkom… in sem ga pohodil…

 

Ko sem dvignil, hip za tem, nogo, sem ugledal nekaj, česar nikoli poprej nisem. V hipu se je tisti ni-vse-tako-kot-zgleda potrdil, kajti prav nič ni bilo narobe, poprej, s pajkovim telesom, le – od trupla so, v vse smeri hkrati, nekako tako, kot se v krogu gibljejo valčki, kadar kamen v vodo vržeš, hitele drobne »pikice«, krepko manjše od najmanjših mravelj, ali nekih komarjev… mladički. Ni jih bilo moč šteti, nekaj deset jih je zagotovo bilo, in večini sem odvzel njih živetja. Potemtakem sem izvedel množičen umor, poboj pajkov. Imajo smolo, a tovrstnih jih v hiši, ob Mali, ne želim…

 

Načeloma nisem nasprotnik pajkov, nasprotno, dalo bi se reči, da sem celo nekakšen njihov prijatelj. In tiste »mrežaste« celo puščam, z njihovimi mrežami, katere le tu in tam, ko zares več ne gre drugače, odstranjujem (pajek tako in tako sproti mrežo obnavlja, in tudi tiste odstranjene so še prej kot v enem dnevu nadomeščene z novimi, resda, na začetku, z manjšimi, in manj zaprašenimi, a so), pri čemer pazim, da njihovih lastnikov ne bi poškodoval. Le čemu bi jih, ko pa – z vsakim komarjem, ali z nekim drugim predstavnikom mrčesa, katerega ulovijo, je ena nadloga, meni in zame, manj…

 

Pravijo tudi, da tukajšnji pajki niso strupeni, da, potemtakem, ne predstavljajo neke nevarnosti. To sicer ni res, daleč od tega, da bi bilo, kajti vsak pajek, ki se svoje žrtve loti na način, da jo najprej ohromi, vsebuje strup! Potemtakem je »strupen«, in – tudi, kadar ta strup deluje v podobi nekakšnega narkotika, uspavala… tudi z narkotikom bi bilo moč ubiti, v odvisnosti od uporabljene količine, seveda. Predvsem pa…

 

Obstajajo zadeve, katerim pravijo alergije, neki pretirani odzivi telesa, na vanj vnesene snovi, in te alergije zmorejo pri nekaterih povzročiti tako hude odzive, da znajo tudi samo življenje ogroziti. In ne bi preverjal, zares ne, če bi se tudi Mala s takšno reakcijo odzvala, v primeru, da je bi jo ugriznil pajek, kakršnega sem speštal…

 

Vem, dobro vem, da se pajki, pardon, tudi pajki, če je le moč, izogibajo neposrednim stikom s podobami živetja, ki so krepko večje od njih. Potemtakem vem, da pajek, sam od sebe, nikogar ne bi napadel, da bi mu karkoli storil. A hkrati poznam tudi otroško naravo, in vem, da prstki radi primejo, s svojo radovednostjo, vse, kar se jim v dosegu znajde, in nima časa, da bi jim ubežalo. Torej vem, da, vsemu navkljub, obstaja, resda majhna, vendar obstaja, možnost tega, da bi dete pajka prijelo. In v takšnem primeru bi žival, pa čeprav samo v obrambi, ugriznila…

 

Priznam, z užitkom pokončam komarja. Kadar ugotovim, da mi pije kri, kadar vidim, da na Malo prileti, takrat ga, kakor z mojim Sonkom rečeva, preprosto – poknem! Ti mene/Malo, jaz tebe, moje vodilo pri tem početju, s tem, da ti nikoli več nikogar ne boš…

Tudi obadu, prav tako z zadovoljstvom, izkažem »prstno giljotino«, kadar otroku ali meni svoje krvosestvo izkaže. Po istem vodilu, seveda. Sicer pa nimam navade pobijati, celo tiste listne uši alias »smradce«, pa ose, čebele, sršene… na nek list papirja, na primer, jih spravim, in jih spustim iz hiše. Ni razloga, nobenega, da bi jih pobijal, kajti…

 

Še nekaj let, pa bom sedem desetletij na tem svetu, a me, do sedaj vsaj, niti en sršen ni udaril. Doživel sem samo en pik čebele, medtem ko so me ose, zaradi moje neprevidnosti, lahko rečeš nerodnosti, morda, če res tolikokrat, desetkrat »razveselile«, s podarjeno mi pekočino, pa čeprav…

Pri vsaki trgatvi se množično srečujemo, in manj kot ostaja grozda, za trganje, večja je koncentracija teh, naštetih, krilatcev na njem. Pa znajo tudi mrgoleti, na grozdih, ko z roko, in med listjem, po sadežih segaš, čutiš vetrič, ki zaradi delovanja njih krilc nastaja, celo v roki jih držiš, z ubranim grozdom vred, a – niti en sršen, ena sama čebela (pa še ta davno nazaj, v Berlinu, med nekim sprehodom, ko sem, še malček, v laseh neko premikanje zaznal in z roko segel, ne vedoč, da bom živalico vznemiril) in, morda, deset os, ki so me iz podobnega razloga, kot čebela, kaznovale… tako da – če poznaš izkazovanje živali, če veš kaj in kako počneš, če gledaš na to, kaj delaš, potem redko, sila redko dospeš do neljubih izkušenj, povzročenih s pikom ali z ugrizom…

 

Da, davi pa sem se kot množičen morilec izkazal, resda »samo« pajkov, a kljub temu, kar veliko živetij sem odvzel. Je, pač, pajek »čudno zgledal«, obenem pa je takšen, velik, prevelik, napačno bivališče izbral, bivališče moje Giske sonkaste. Ko bi ne bil tako urnonog, kot je, bi tudi njega na list papirja, in ven…

 

Priznam svoj greh – spal sem mirno, celo do pol devete. Danes sem si namreč kasnejše jutro dovolil, po včerajšnjem delu z drvmi. Očitno, glede na to, da sem, ob kavi in cigaretah, tudi ta zapis izkazal. Dovolj je še pred menoj dneva, da bom opravil, kar mi je opraviti, in s čemer bom, čez približno pol ure, v nadaljevanje in dokončanje zastavil.