Obče mnenje: pametnejši popušča…

Dobro, če je temu tako, čeprav…

ČEMU, ta pametnejši, popušča (običajno tistim, ki so še neumnejši od njega)?! Zato, baje, ker z-neumnim-nikoli-do-konca-ne-prideš! Pa – je to res? Je, obenem pa – NI…

 

Dejstvo – nagonskim bitjem lahko dopoveduješ, kolikor in karkoli želiš, a je vse to dopovedovanje povsem zaman, ker – če nekdo, objektivno, nima mišljenjske zmožnosti, katero, poenostavljeno, imenujemo logika oziroma razum, potem tudi razumeti ne more, in nikoli ne bo mogel! Lahko se izkazuje celo v nekakšnem enciklopedičnem stanju (tako, kot enciklopedija, posestvuje malodane vse znanje – beri: podatke o nečem – tega sveta), a, ker nima uma, s tem znanjem ne ve, kaj bi počel! Še huje: to, in le tozadevno, znanje /kadar razpolagaš s podatki, pri katerih ne veš, kaj za njimi stoji, kadar teh podatkov ne razumeš/ te vodi do tega, da MISLIŠ, da si pameten, obenem pa se izkazuješ v popolnem nasprotju stanja biti-pameten! Prav zaradi tega nasprotujem javnemu šolstvu, ker lahko skozenj vsak povprečnež ( = bebec) dospe do takšnega, zmotnega prepričanja o lastnem znanju, sposobnostih, razumevanju, ker – predavatelji, žal, ne preverjajo, če slušatelj RAZUME to, kar je slišal, o čemer se uči (mimogrede, in žal, tudi večina učiteljev je na natanko takšen način dospela do svojega »znanja« in do svojega PAPAGAJSKEGA dela), pač pa je za pozitivno oceno dovolj to, da je slušatelj/učenec dovolj priden, in se nauči – ponoviti (ponavljati) tisto, kar mu je učitelj odpredaval!!!!!!!

 

Obstajata vsaj dva razloga za to, da NI PRAV to, da pametnejši popušča, in ta dva razloga…

 

Banalen, na prvi pogled, čeprav zares sploh ni: ti bebci imajo glasovalno (volilno) pravico, in ti butci (ki so v absolutni večini) soodločajo, marsikdaj, in ti butci preglasijo tiste redke, razumske posameznike, pomeni, da – kadar jim je dana »demokratična« (beri: nagonsko anarhična) moč odločanja, takrat VSEM svet razkrajajo, takrat VSE vodijo v konfliktna stanja, tudi v vojna! Pomeni…

Ker ti, ki dejansko zmoreš umevati, popuščaš (roko na srce: v »demokratičnih« stanjih te itak ne vprašajo po mnenju!), dospevaš, živetveno gledano, do – svojega konca (do konca svojih želja, namer, snovanj, marsikdaj do konca nekega lastnega, vsaj dotedanjega, načina živetja… ti je lažje, če se prilagodiš večini)… Bebcu, objektivno, NIKOLI ne dospeš do konca!

 

Drug razlog? Hm, takole…

Kadar se tisti redki  razumsko zasnovani znajdejo v stanju psihične obolelosti (in znajde se absolutna večina taistih, ker živijo sredi nagonskega okolja, ki od njih pričakuje in zahteva, da so mu podobni, celo enaki!), takrat…

So se v takšnem stanju znašli prav zaradi tega, ker so bili nesuverena bitja (umsko in čustveno ter zlasti ekonomsko), pa so, s časom, svoje pravo bistvo, svoj pravi »jaz« zaprli, v kletko (prispodoba, pač), globoko v svoji podzavesti, in mu NE DOVOLIJO živeti, izrekati se, pa – prav zaradi tega obstaja njih psihična bolezen = nenehen boj med tistim, česar se »zaveda« podzavest (med tisto razumsko zmožnostjo, ki je ŠE ostala v njih, zakopana, globoko IZVEN zavesti) in tistim, kar zavest terja od njih (to pa je: če ne želiš imeti težav, potem »misli«, govori, počni natanko tisto, in tako, kar in kakor počne nagonska večina)!

Kadar zdraviš takšno obolelo (razumsko zasnovano!) osebo, takrat…

Terapevt NAJ bi bil zmožen razumevanja, NAJ bi bil razumsko zasnovan, in delujoč (čeprav, in spet, žal, v absolutni večini NI, prav zahvaljujoč omenjenemu javnemu šolstvu!)… terapevt naj bi vodil pogovor (samo pogovor, nobena telovadba ali dresura iz ene v drugo navado, samo pogovor je tisto sredstvo, ki zmore bolezen ODPRAVITI… in ne zgolj, skladno z veljavno doktrino psihoterapije, navaditi obolelo osebo da živi s svojo obolelostjo!), pa – če pogovor vodi k ozdravitvi, če terapevt ve, kaj dela, čemu to počne, potem – velja, zanj, da pametnejši popusti (terapija je namreč, marsikdaj in sploh ne redko, BOJ, besedni bolj, ki se odvija med prepričanji, ki temeljijo na razumu in razumevanju, na objektivnih dejstvih, in prepričanji /bolnika/, ki so napačna, nerazumska, ki sploh ne ustrezajo dejanskim stanjem – zlasti ne v svetu, v katerem NAJ bi sobivali, in naj bi RAZLIČNI sobivali, torej na prepričanjih, ki se jih bolnik dobesedno OKLEPA, ker je edino zahvaljujoč njim uspel preživeti, med nerazumskimi, in se izogniti določenim neljubim pripetljajem!!!), potem – je potem res prav, da pametnejši popusti? Ker, če bo, bo bolnik ostal, do svojega konca, bolan!

 

Nekdo bi medklic vrinil, češ – tudi takrat, ko nekaj delajo, na primer zidajo jez, za hidroelektrarno, je dobro, če obveljajo besede pametnejšega, ampak… povej, v čem pa je vsebinska razlika med terapijo ali gradnjo jezu, v čem se, oziraje se na načela, principe, eno delo razlikuje od drugega?!