Gledam…

Gledam. Kar vidim, skrbi.

Resda dospelo bo v neko bodoče,

v neke sedanje mladostniške dni,

vendar – ne bo prav nič lepo, pojoče…

 

Gledam. Ne, res ni boga.

Le v milijardah podobe hudiča,

in njih temačnost, meja ne pozna,

česar se loti, s polomom izpriča…

 

Gledam. Kot vselej poprej.

Vsi so imeli me za črnogleda.

Smej se, neumnost, veselo se smej,

žalostna tvoja bo zadnja beseda…

 

Gledam. Ko vsaj ne bi znal!

Bi bolj brezskrbno se dnevi vrstili,

lažje v korak bi se sproti podal,

in neki upi bi težje minili…

 

Gledam. In ni nič lahko,

vedet o tem, kam bo pot popeljala,

jaz že zapuščam, pa bo me obšlo,

a deca moja, še bodo ostala…