K vragu, s tem, kar mi je dano!

Dano mi je zreti. Raje ne bi znal.

In seštevat, in množiti, mi hudič je dal.

Ko v uzrtem, in seštetem, se rode spoznanja,

marsikdaj se mi izmuzne dosti-tega-sranja…

 

Dano mi je vedet kam gredo poti.

Tudi to, v naprej, katera se le izrodi.

Še bodočnost kaže, kadar pricaplja,

da neumnost je gonilo širnega sveta…

 

Dano mi je čuti. Ko bi ne bilo!

Rišejo prelepe zgodbe, sonce čez nebo.

A vse dlje se kaže nek prelesten svit,

ni ga, ga ne more biti, kjer greš razkrojit…

 

Dano mi je razumeti. K vragu, pa še to!

Brez tega bi mi v življenju krepko lažje šlo.

Snujejo obete silne, nek prelesten raj,

tvorijo pa čas, ki zna, in teče, le – nazaj!