Na srečo obstaja poštenost obča…

Sem že pisal, o tem, da so mi, v neki založbi, »ukradli« dve pesmi. Natisnili so dve knjižici, dva izbora pesmi, namenjenih otrokom, in obakrat sem o tem, da je v teh izborih tudi moje snovanje vključeno, izvedel naknadno, in povsem slučajno. In obakrat nisem hotel posegati na način, kakršen mi je sicer bil na voljo, a bi terjal neke tožbe, pa sodišča…

 

Že res, da bi si lahko štel v priznanje, to, da sta bili obe moji pesmi uvrščeni, v teh izborih, med sila redke, in med doneča avtorska imena tudi moje, a je res tudi to, da obstajajo neka pravila, neka merila korektnega sobivanja, in je res tudi to, da po tovrstnih priznanjih ne hlepim, sem jih dovolj doživel, da se zmorem umeščati, v nekem širšem prostoru.

 

Obakrat sem doživel sila plehka pojasnila, ko sem poklical v uredništvo, da bi povprašal o tem, kako so si dovolili tako kršiti zakonodajo, s področja avtorskih pravic. In obakrat sem izvedel, da so ubogi, pa da ne gre za neko profitno zadevo, pa… A, glej ga šmenta, obe knjižici gresta iz ponatisa v ponatis, pomeni, da nosita, pa nikomur na pamet ni padlo, iz te založbe, da bi, četudi naknadno, drobtino, dve odščipnil avtorju…

 

Vem za kar nekaj posameznikov in skupin, ki redno, in dosledno, na vsakem svojem glasbenem nastopu, izvajajo pesmi, v katerih so moja besedila. Celo dogovore smo, neke, tvorili, in jih podpisali, pa…

 

Začuda mi poročila, katera prejemam iz SAZAS-a, govorijo neke druge zgodbe. Ja, prejemam neka nadomestila, iz naslova avtorskih pravic, a med njimi ni nadomestil, katera bi moral prejemati tudi na temelju teh besedil. Izvajajo, a v okviru seznamov, s katerimi svoja nastopanja sporočajo pristojni instituciji, ni mojih del. Raje svoja zapišejo, da njim kapne…

 

Vem, kako ne bi, ko pa prejemam letne obračune, da določene moje zadeve (žal obračuni niso v podrobnosti naravnani, pa ne vem katerih) podajajo v programu javne RTV. Nihče ne vpraša za privolitev, pa sem, očitno, prek svojega snovanja, nekakšno javno dobro, s katerim lahko vsakdo razpolaga, kakor mu je ljubo, ne da bi čakal na čas, nekih desetletij po moji smrti, ko bi mu to tudi bilo, zakonsko, odobreno…

 

Vem za tisk, ki si tudi dovoli natisniti, tisto, kar se mu zahoče, in ki tudi podaja razlage o neprofitnem namenu, čeprav – če živiš od tega, kar objavljaš, si deliš plače, pa regrese, božičnice, pokrivaš stroške in ti še nekaj ostane…

 

In vem, da imamo pravno državo. Sicer v njej še nisem nekega pravnega reda našel, a že to, da obstaja, bojda, mi, očitno, mora zadoščati.

In vem, da živim v norem, dobesedno, butastem svetu. V katerem tisti, ki ustvarja, in brez katerega nikakršnih objav ne bi bilo, igra vlogo zadnje luknjice na piščali. Čeprav – marsikdaj dvomim, da se sploh nahajam, na neki piščali, se mi vse bolj dozdeva, da me, zlahka, odpiskajo, vzamejo, kar jim je vzeti, vse ostalo pa…

 

Ja, na srečo tudi vem, da obstaja obča poštenost. Samo še do tega moram dospeti, da jo tudi odkrijem!