Nenehno
si v mojih mislih, in s teboj se pogovarjam krepko več, kot bi zmogla slutiti.
Si namreč optimalna sogovornica, še ne znaš ugovarjati, tako, kot znajo ostali.
Šalim se, kakopak, iz povsem drugačnih razlogov si v mojih mislih…
Tata je
danes posadil tri »rožice«, drevesca, takšna, ki bodo rojevala, nekoč, tiste »bunkice«,
katere imaš rada. Tri sadike pa še čakajo, na jutri. Veš, je tata bolj počasen,
zadnje čase, kar mu volja do življenja dobesedno »prekipeva«, pa še nekoliko
bolj. Obenem pa – ja, priznam, svoj greh, nenehen in večen, zapisoval sem
dopoldne, pa da sem še nabavo odpravil…
Tako
bova imela, z jutrišnjim dnem, triindvajset tovrstnih drevesc. Nekatera so že
malo večja, in že rojevajo, na ostala bova pa počakala. Ti zagotovo.
Ne, ni
se bati, da bi jih bilo preveč, daleč od tega. Imaš še sestro, in brata, dva,
in vsi imajo radi, tako kot ti, kakije. In jih, zaenkrat, kupujejo, glede na
to, da tata v mladem sadovnjaku ne pridela več, kot je mogoče. Pa bo tudi ob
najboljših letinah najmanjša težava s tem, kako večino razdeliti, da boste vsi
imeli, medtem ko preostanek nekih posebnih zapletov ne bo povzročal. Kakopak, v
primeru, da ne boš zavrgla tatinih prizadevanj, in da boš to, kar tu skušam graditi,
obdržala, in za svoje imela, in sebe v istem našla. In da boste znali podeliti,
med seboj, sebe, vsi štirje.
Narcise
bodo cvetele, zagotovo, v petek, da tvoj prihod pozdravijo. Če bo žafran
zdržal, do takrat, ne vem, vem pa, da varčuje z močmi, in se je maloprej, tik
preden so kapljice začele oblak zapuščati, zaprl. Domnevam, da je porekel nek
svoj ni-me-doma-pojdi-čebelica-drugam. In zdaj počiva, spi.
Veš,
danes, ko sem hitel v dolino, sem pozabil vzeti seznam za nabavo. Pa sem bil v
kmetijski, in še dveh drugih trgovinah, in v lekarni, za tvoj probiotik, in za,
kakopak, »lizek«, in sem se bal, ves čas, da pomembnejšega ne bom pozabil. In
sem, takoj ob vrnitvi, šel brat, seznam, ter ugotovil – vse, kar je bilo
zapisano, vse sem prinesel. Ja, kaže, da spomin tati, še vedno, deluje. In –nekaj
te čaka, da se posladkaš, medtem ko bo igračka, ki je priložena, vsaj nekaj
časa zdržala. Domnevam.
Malo moje,
si četrtina mojega osončja, sestavljenega iz štirih sonc. In te imam rad, nič
več, in nič manj, kot imam rad tvojo sestro in brata, a kljub temu, v največji
možni meri, kot neko posebnost, ki se zmore izključno v enem telesu izkazovati.
In so takšne posebnosti tudi preostali trije.
Naj ti
razigrano, pojoče teče čas!
Ni komentarjev:
Objavite komentar