Uboga perjad!

Uboga perjad, uboga svojat,

ubogi, karkoli že so,

ničesar res vrednega ni jim za dat,

zravnajo, pri priči, z zemljo!

 

Še pes zmore biti, kot pes, bolj iskren,

da veš, kaj ti z njim je imeti,

nikdar škodoželjen, nikdar ne strupen,

za tebe pripravljen umreti!

 

Uboga, ničeva viškovna so bitja,

k bogovom bi sebe dodali,

ne sežejo nikdar zares do sožitja,

premalo bi dali, preveč – zgolj jemali!

 

A svet v njih rokah se, neumno, vrti,

že davno bi v nič se iztekel,

brez neke izjeme, ki tvori, gradi,

da je, vsaj iz jame, utekel!

 

Uboga perjad, uboga svojat,

ničevost duha in spoznanja,

bi svet znal drugačen, povsem, praznovat,

brez vsega dvonogega sranja!