Naj te grize!

Naj te grize, naj razjeda, naj mori te, tlači,

vest edino je, kar zmore, pa da predrugači,

ni v brezvestnem nekem stanju česa poiskati,

naj te grize, in ubija, morda zmoreš vstati!

 

To, kar iščeš, sebi najdeš, sama vse počenjaš,

ni tolažbe, in ni upov, dokler s tem ne jenjaš,

vse kar maže, si namaži, na podlago sede,

brez vesti znajo »živeti« le podobe – bede!

 

Vem, v tebi je veliko, več ni moč imeti,

a ne daš, ti, sama sebi, dobremu živeti,

pa se kažeš, kot se kažeš, v blatu, z blatom, blatna,

v podobi, ki, vsaj meni, je, zares, odvratna!

 

Naj te grize, bolj bo grizlo, prej boš ven hotela,

je vprašanje, če, za kanček, me boš še imela,

ker, veš, čas samo odnaša, zmore razkropiti,

še posebej, če se trudiš, sama, vse pobiti!

 

Si, nekoč, povsem zaman, že skušala bežati,

si hotela, sebi sami, zgodbo dokončati,

in takrat, za čudo neko, ja, sva se spoznala,

pa ob meni, radi mene, znova si pognala!

 

Me ne štancajo, v tovarni, sam sem, in edini,

ni podoben, prav nobeden, ki s teboj se slini,

pa ne veš, ubogo bitje, žalostna zabloda,

da edino v moji roki – tvoja je usoda!

 

Ja, naj te grize, bolj bo grizlo, prej, morda, utečeš,

zdaj, trenutno, še boliš me, še kot ogenj pečeš,

vendar tudi meni dano enkrat je živeti,

pa nihče pravice nima mi tega vzeti!

 

Naj te grize, naj razjeda, naj mori te, tlači,

vsakdo sebi drek spočenja, z njim povsod se vlači,

le to vedi, 'bogo bitje, da lahko ti rata,

to, da trkaš brezuspešno na – zaprta vrata!