Sedim,
ob kavi, s cigareto, pred zaslonom. Ja, počnem, trenutno, tisto, česar mi ni
početi takrat, kadar si tu. Takrat pokadim, kadar zmorem, zunaj, pa še to bolj
na hitro. Da o pitju kave, takrat, raje ne govorim – nekaj požirkov, tu in tam
času ukradenih, in že povsem hladnih…
Ja, v
miru, ob kavi in cigareti, in z nenehnimi mislimi nate. Je vražji, ta mir, ga
takoj zamenjam za tvojo prisotnost. Za tvoj nemir, tvojo razigranost, za to, da
me ženeš, in da se skupaj ženeva, vsakemu trenutku naproti.
Daješ,
Malo moje dobro, nekaj, kar sem sicer že smel doživeti, preden si se rodila, a
mi je bilo kruto, še bolj kruto, odvzeto. Tako da si, v tem mojem času, edino,
ampak zares edino bitje, na širnem tem svetu, katero mi, zares, spontano,
nepotvorjeno, daje tisto, od česar več ni moč dajati – sebe, svojo čisto dušo,
svoje nesebično srce, zvezdice, ki gorijo v tvojih lepih, modrih, očeh,
nasmehe, in smeh, ki ne znajo drugače, kot da pesem budijo v meni! Ja, Malo,
edino bitje, ki me imaš, brez slehernega zadržka, brez slednjega ugovora, rado!
Saj me
imajo radi tudi ostali moji otroci, bi se lagal, grdo, krivico bi jim počenjal,
ko bi drugače trdil, a me, kljub temu, ne zmorejo, v celoti, takšnega, kakršen
sem, sprejemati. Ne, tudi oni živijo, tudi oni vedo o življenju, tudi oni so –
mladi? Krepko premladi, da bi do tatinih izkušenj, in spoznanj dospeli?!
Ja,
Malo, s teboj sem. Tako sem s teboj, da se vsako jutro, če se mi posreči,
izborim za nekaj ur spanja. Ko te, oprosti mi, radi tega, iz svojih misli
preženem, da jim do počitka pustim.
Veva,
midva, kaj je to imeti rad drugega! Že res, da se jaz bolj tebi prilagajam,
tudi, morda zlasti, takrat, ko ti »grozim«, da te ne bom ubogal, takrat, pač,
kadar ti ne želiš ubogati mene, in da ne bom tvojim željam stregel, a kaj, ko
so te moje »grožnje« iz trte izvite, ko v meni ni moči, da bi te, namenoma,
zavestno, hote v slabo voljo spravljal?! Pa ti strežem, in ustrežem, kolikor le
mi je v močeh.
Še dva
dneva, cela, mi je vzdržati. V tretjem bova že v objemu. Ne v takšnem
običajnem, ki je samemu sebi namenjen, ne, najini objemi so objemi najinih duš,
in ne znajo živeti drugače, kot tako, da komaj dočakajo same sebe. In se lahko
že stokrat objameva, v nekem dnevu, pa nikoli ne zmanjka časa za tisti sto prvi
objem.
Veš,
Malo, tisto, kar v sebi nosiš, tistega ti nihče ne more dati, če ga ni! In
tisto, kar v sebi nosiš, tisto edino govori o tvoji lepoti, o tvoji dobroti, o
tebi! Nobene maske, nobena prizadevanja, potvarjanja, sprenevedanja, ni ene
same stvari, ki zmore, vsaj približno, prekriti odsotnosti duše!
Bodi
razigrana, nasmejana, žvrgoleča! Rad te imam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar