Še senca mi ni zvesta!

E, bebo, kaj vse sem, zarana, zastavil,

v kaj upal, želel, in sanjaril,

preveč bi bilo, ko o tem tu bi pravil,

v roman nek bi pesem pokvaril…

 

Hudič je, ko v redkem iskano obstaja,

zvečine pa zgolj plagiati,

pa čas je potreben, kar nekaj ga traja,

da se naučiš ločevati…

 

Nikoli, nikoli me vlekla ni cesta,

po svoje sem, vselej, ubiral,

na poti le s senco, je moja nevesta,

sem, delček za delčkom, razpiral…

 

A tudi ta senca, družica mi česta,

ob meni, ko me potrebuje,

sicer pa izkaže se rada nezvesta,

že s prvim oblakom nehuje!

 

Ja, bebo, res bebo, čemu mi je biti,

ko samemu sebi ostajam,

in čakam, le čakam, da smel bom oditi,

od tu, kjer v lažeh se razkrajam?!