Življenje?!

Meni življenje ni isto, kot je tebi. Temu, kar ti praviš življenje, jaz rečem obstajanje, zgolj nek biti. Biti, zato da sem. Ja, zadovoljevanje fizioloških potreb, vključujoč neka osnovna zadovoljstva, je zadeva, s katero se dobesedno ves živalski svet izkazuje! Človek pa ni žival, in nikoli tudi biti ne sme!

 

Ti, in vse ostalo nagonsko, si se, načeloma, zmožen prilagajati okoliščinam, tistim nekim danostim, katere same po sebi obstajajo. In se prilagajaš, kolikor, in kakor, ti je v najboljši moči. Vidiš, človek pa na te okoliščine deluje, in jih spreminja, jih prilagaja, na način, da naj bi bile vsem, in vsakomur, prijaznejše. In je za to, ta človek, pripravljen samega sebe dajati, in je radi tega, temu človeku, jesti in piti poslednja stvar na tem svetu! Ja, tudi je, in tudi pije, sicer živeti ne bi mogel, a mu je zadovoljevanje fizioloških potreb neko »nujno zlo«, neka banalnost, potrebna izključno zaradi tega, da organizmu omogoča dihanje, in mu nikakor ni nek cilj, še manj skrajni domet, s katerim bi se mogel izkazovati!

 

Temu, čemur ti praviš živeti, jaz pravim obstajati. In je težava, ker – povej mi, v čem je razlika, neka vsebinska, med teboj, in med katerimkoli drugim nagonskim bitjem, ali celo med kamnom?! V tem, morda, da je Narava srni dala zadolžitev vrtnarke, in, v končni fazi, jedi, medtem ko je tebi dala – kaj?! Obstajati, biti, samemu sebi namenjenemu?!