Analgetik, stisni zobe, kosi!

Pravkar sem se preoblekel, si, pred tem, skuhal kavo, in zagnal računalnik…

 

V torek sem začutil prve znake viroze. Domnevam, da sem jo dobil od Male, jaz se namreč ne vlačim naokoli. Kakorkoli že, počutim se tako, da bi se najraje izklopil, ko bi bilo kaj takega moč, a sem, kljub temu, zbral toliko volje, posledično moči, da sem se odpravil kositi. S pomočjo analgetika, kakopak, da mi je vročino vsaj nekoliko znižal, in da so bolečine celotnega mišičevja vsaj malo otopele…

 

Prihodnji teden bo Malo tu, ob njej pa česa takega, niti v teoriji, ne morem početi. Obenem pa je začela trava zelo pridno rasti, celo preveč pridno, za moj okus.

 

Pred vsako polnitvijo posode za gorivo sem se pregovarjal, češ, daj, napolni še enkrat, podaj se, še enkrat, na breg. In je bilo kar nekaj teh »še enkrat«, celo bistveno več, kot si jih dovoljujem sicer, ker – čas, pač, v vsakem oziru, ni moj zaveznik. Nikoli bil, nikoli ne bo. In v četrtek moram pospravljat, že kar nekaj časa nisem, ker sem se prej z demontažo ograde ukvarjal, medtem ko grem v petek zjutraj po svoje lepo, dobro, driskasto bitjece… pa še v nabavo moram, v teh dneh, da bova imela kaj za jesti.

 

Zgolj mimogrede: ja, Malo, tebi zlahka, brez zadržka, priznam, da imaš nesposobnega očeta! Takšnega, ki niti na dveh koncih hkrati ne more biti, kaj šele na treh, ali, denimo, na stotih, celo na več kot stotih! Beda, prava beda, ta tvoj tata!

 

Resda sem zdaj še bolj fuč, kot sem bil pred košnjo, in resda me trese, očitno vročina, spet, narašča, a sem zadovoljen! Bi želel sicer še več pokositi, kot sem, a kaj ko, preprosto, ne gre, ni moči! Sedaj samo upam, da se mi današnji »podvig« ne maščuje, tako, da jutri, denimo, ne bi mogel nadaljevati, s košnjo. Vsega skupaj mi je namreč danes uspelo opraviti, če tako na palec izustim, z neko šestino celotne površine, katero moram, neizogibno, pokositi…

 

Ja, zdaj sem samo še malček bolj fuč, a – bo minilo. Tako vsaj pravijo, tisti, ki vedo, da mine, vse, slej ko prej. In jaz sem celo tak »srečnež«, v svojem bednem življenju, da imam neke »hvaležne«, ki prizadevno skrbijo za to, da bo raje prej, kot kasneje.

Ja, »srečnež«, jaz, na voljo imam nekakšno, bi se temu lahko reklo, celovito uslugo. Resda ne takšne, kakršne imajo neki drugi, celo popolnoma neznani, a je, bojda, tudi tako prav! Če že povzročaš nekomu trpljenje, potem je izjemno korektno, če mu, s tem trpljenjem, tudi muke krajšaš, pravzaprav čas teh muk, potemtakem – samo življenje! In je, očitno, prav tudi to, da trpljenje povzročaš predvsem tistim, ki so bili s teboj vedno dobri, korektni, razumevajoči, upoštevajoči te, ker – si predstavljaš, kakšne bi fasal, ko bi se z nesramnostjo do nekega pizduna izkazoval?!

 

Ne, ne, čas, vsekakor, ni moj zaveznik. Na tem planetu, pardon, v konkretnem svinjaku zagotovo ne! Samo na to pomisli – pujs, ki se ne prerine do korita, ostane lačen! Pomeni, da, za razliko od tvojega tate, Malo, celo prasci vedo, da je treba za lastno rit poskrbeti, najprej in predvsem. Ja, vsaka rit najprej, če ne izključno, zase poskrbi! Briga jo za vse ostalo, »dobra« postane takrat, ko se sama nažre, pa preostanek prepusti, odda, podeli. Pomeni da je dejansko moja krivda, za to, kar, in kakor, živim, kajti – ko ne bi bil dober, uvideven, ko ne bi lastnega življenja, večinoma v prazen, hladen, sebičen nič razdajal, tudi danes vzrokov ne bi imel, na osnovi katerih bi trpel, pač pa bi drugi trpeli zaradi mene, mojega početja. Ja, sam sem kriv, bebec, navaden, ne, kapitalen bebec!

 

A pustimo, zdaj, ob strani, moje videnje, in pojmovanje, tega »lepega« sveta, in vseh »lepih«, ki gromozansko večino neke običajnosti sestavljajo…

 

Jutri, če bo šlo po načrtih, grem najprej v nabavo. Bom videl, kako bo s spanjem, nocoj. To noč sem se celo krepko bolje »naspal«, kot prejšnjo. Danes zjutraj, malo pred šesto, mi je celo uspelo zaspati za neke štiri ure, dočim mi je prejšnje jutro samo tri naklonilo. Pač, izjemno »lepe« misli se pletejo po moji glavi, na izjemno »lepe« izkaze neke izjemno »hvaležne hvaležnosti«…

Po nabavi pa, znova, košnja. Upam, da dež ne bo nagajal, tako kot je danes, ko mi je vsaj pol ure odščipnil. Če pa se bo, po nekem slučaju, drugače obrnilo, in odvrtelo, se pa, pač, bo. Sebe lahko imam pod nadzorom, vsega ostalega nikakor. Na srečo, Kajti pri marsičem ostalem si niti ne želim imeti nekega nadzora, daleč od tega, naj bo tam, kjer se najbolj domače, prijetno, počuti, pa četudi – v svinjaku!