Kadar
mi nekdo pove, da JAZ ne bi ukradel, če bi imel priložnost (u)krasti, zaradi
tega, ker bi se bal posledic, ki bi me, zaradi kraje, doletele, me – dobesedno žali!
In me presoja na temelju lastnih značilnosti, na temelju svojega sveta,
edinega, katerega pozna…
ŠESTNAJST
LET sem imel priložnost, malodane vsak dan, da bi na svoj račun dajal, da bi
(u)kradel, a ene same vžigalice (kaj šele škatlice vžigalic) NIKOLI nisem
odtujil, ukradel! NIKOLI! Še več, ko je podjetje zašlo v krizo, sem samo svojo
plačo (občutno) znižal, dočim so plače ostalih zaposlenih ostale nespremenjene!
In ko
mi taisti pove, da me spoštuje, se povprašam – kakšno, za vraga, pa je to »spoštovanje«?
Nekoga »spoštuješ« zaradi tega, ker ni lopov samo zaradi tega, ker se boji biti
lopov, bi pa, sicer, to rade volje bil?! Torej nekoga »spoštuješ« zaradi tega,
ker je v svoji biti pokvarjen, le da se to boji izkazovati?! Zanimivo, sila
zanimivo, takšno »spoštovanje«…
Ob tem
ne morem mimo pogostega vprašanja »kam je izginila vsa morala«? Nikamor, niti
malo morale, tiste zaresne, ni nikamor izginilo, tudi prej je je bilo natanko
za ščep, med vsem občestvom, le – prej je bila prepoved izrecno opredeljena,
prej je bil policist, ki je zagrabil, tožnik, ki je tožil, sodnik, ki je kazen
odmeril in birič, ki jo je izvršil, pa je (samo!!!) zaradi tega obstajala neka »pridnost«,
neka »moralnost«, kot posledica strahu pred ceno, s katero bi plačali svoja
nečedna ravnanja! Tudi moj pes je »moralen«, dokler sem v bližini, ko se
umaknem pa – vzame (tudi) z mize…
Ja, dve
povsem različni bitji, dva povsem različna svetova, dve povsem različni
pojmovanji vsega, tudi besed, in – dva povsem različna načina živetja! Žal je
nagonski, številčno gledano (posledično v vsem ostalem), v krepki prednosti.
P.S.
In,
absurd, do katerega sicer neumnost ne seže - jaz, ki vse svoje življenje sam
hodim, na povsem drugem bregu, kot občost, jaz, ki povem, to, kar mislim, jaz -
tako ravnam v strahu pred posledicami?!
Butasto!
Ni komentarjev:
Objavite komentar